V aprilu nas čaka nebesni preplet, ki bo prinesel velike spremembe za 4 znamenja

April 2025 ni le pomladni mesec, ni le prebujanje narave, brstenje rož in potopitev v barve in vonjave, ki prebujajo čute, letošnji april je iniciacija, tih, a globok jok duše, mesec, v katerem nebo sporoča znamenja, ki jih ne moremo prezreti. Venera se je odločila, da bo cel mesec preživela v družbi Neptuna, Saturna in severnega luninega vozla – kar ni tako pogost trenutek. Trojstvo ljubezni, karme in usode se sreča v znamenju rib, kjer se vse razreši, raztopi in izhlapi.

Poleg tega je treba upoštevati, da se v aprilu dogaja še ena izjemno zanimiva in občutljiva nebesna konjunkcija – vsi ključni planeti, ki nosijo to zgodbo, se namreč nahajajo čisto na koncu zadnjega zodiakalnega znamenja. Neptun, Saturn, Venera in severni vozel so že v zaključni fazi, Merkur pa se v svojem retrogradnem gibanju vrača v Ribe, kjer bo do sredine aprila, kar celotno sliko še bolj zamegli in izmika zdravemu razumu ter prinaša skorajda poetično (pre)občutljivost, a tudi potencial subtilnih uvidov, intuitivnih prebliskov in duhovnih prebujenj. Tako gosta koncentracija energije, zaznamovana z izhlapevanjem, umikom, izginjanjem meja in notranjo alkimijo, zlahka povzroči cel spekter doživetij, od najčudnejših sanj do občutka sanjarjenja, drugi pa bodo imeli resno nespečnost, nezmožnost prizemljevanja, nenehni občutek, da nekaj visi v zraku, medtem ko bo dobršen del ljudi čutil močno potrebo po umiku, odklopu, spanju, regeneraciji in pobegu iz “resničnega” sveta.

Merkur v Ribah zagotovo ne bo olajšal racionalne obdelave informacij, bo pa odprl vrata vsemu, kar ni izraženo z besedami, temveč v simbolih sanj, intuicije, vizij, energijskih frekvenc in občutkov, ki jih preprosto poznamo, a jih ne znamo razložiti. Mešanje realnosti in sanj, izkušnje na robu znanosti, občutek, da vzporedno živimo v višji realnosti, vse to je mogoče, predvsem za tiste, ki so po naravi bolj občutljivi, bolj odprti za frekvence, ki jih ne čuti vsak. To je čas jadranja med svetovi, ko se portali spontano odpirajo, informacije z “one strani” bučijo v valove in bitja, vajena plavanja pod gladino, se bodo zdaj počutila preobremenjena, a tudi poklicana, da služijo kot mediji. Nekaterim se bo zdelo, kot da se odpira debela, a nevidna tančica, drugim, kot da se izgubljajo tla pod nogami. Vse je del procesa, saj ribe ne delujejo linearno, vodijo nas v notranje plasti, v globino nezavednega, v vse tisto, kar ni vidno na površju – kjer se stvari raztopijo, da se lahko vedno znova oblikujejo. In zato ne poskušajte vsega takoj logično razložiti, kajti kar je treba razložiti, bo razloženo šele, ko bo čas.

Če se vam zdi, kot da sanjate, je to verjetno tudi res. In to je v redu – samo prepustite se, lebdite, vpijajte, zapišite svoje sanje.

Mi, ki hodimo po tej Zemlji polni ran, z očmi, polnimi žalosti, z mislimi, ki plešejo na robu med sprejemanjem in odporom, čutimo nekaj, kar je težko izraziti, ubesediti, a nezmotljivo vemo, da je prišel čas, da izpustimo tisto, kar smo imeli najraje, saj nas je ravno to najbolj bolelo. Venera kot simbol povezanosti, nežnosti, vrednosti in ljubezni se znajde v hladnem objemu Saturna, varuha meja in karmičnega arhitekta, ki hiš ne gradi iz sanj, temveč iz teže izkušenj, ki nas oblikujejo. Ob njih je severni lunin vozel, ki kaže in usmerja pot, po kateri moramo iti. Zanka je v tem, da se vse to dogaja v oceanu nezavednega, saj so ribi zadnje znamenje zodiaka, znamenje odpuščanja, konca, predaje, znamenje, v katerem ne moremo več nadzorovati ničesar, ker je že nekje odločeno, kar se mora zgoditi. Ribi so ocean bolečine, morje, ki zdravi in ​​okreva – ne sprašujejo nas, ali smo pripravljeni, ampak pridejo, ko je pravi čas, in nas enostavno potegnejo v svoje globine, mi pa potonemo ali pa se preprosto spremenimo v morje, ki sprejema vse brez kakršnega koli odpora, boja in obsojanja.

Ta stelij (kup planetov na enem mestu) ne prinaša trenutnih odgovorov ali vznemirjenja in veselja novega začetka, ne ponuja spektakla veselja in lahkotnosti, temveč prinaša trenutek zapiranja, opuščanja, sprejemanja tistega, kar ne “pije več vode”, čas, ko se zavemo, da ljubezen ni vedno tisto, kar smo si želeli, da vrednost ne pride vedno s potrditvijo in da bližina včasih pomeni odmaknjenost in distanco. Mogoče ljubimo nekoga, ki nas ne more ljubiti nazaj na način, kot pričakujemo, morda izgubljamo tisto, kar je bilo za nas absolutno vse, in zelo možno in gotovo je, da se moramo sprijazniti z dejstvom, da so nekatera razmerja tam samo zato, da nas naučijo, kako dolgo lahko nekoga držimo za roko, preden ga moramo izpustiti. Ker nas Saturn ne sprašuje, ali ljubimo, zanima ga, ali smo dozoreli in ali smo sposobni opustiti tisto, kar nas definira in določa, da bi postali to, kar smo. Venera je v teh okoliščinah ranljiva, nežna, krhka in preobčutljiva ter okopana v hrepenenju po večnem objemu, medtem ko nam Saturn odločno in nedvoumno svetuje, naj gremo naprej in prav ta razpetost med potrebo po bližini in lekcijo distance postane ključ do te planetarne sheme, ki nas uči, da ljubezen ni vedno to, kar čutimo, ampak tisto, kar počnemo kljub občutkom.

Pogosto mislimo, da moramo ostati v zvezi in da je moč v trajanju, vztrajnosti in neskončni zvestobi, a prava ljubezen zahteva modrost prepoznati, kdaj naša prisotnost ne hrani več, ampak duši, kdaj naša roka, čeprav polna trepetajoče nežnosti, nekoga ovira pri rasti in svobodi.

In takrat, če resnično ljubimo, ne ostanemo za vsako ceno, ampak se raje prepustimo, saj je čas, da druga stran nadaljuje svojo pot brez nas. To ne velja samo za romantična razmerja, ampak tudi za prijateljstva, družinske odnose, poslovna partnerstva in vse tiste odnose, v katerih smo poskušali ostati, medtem ko se je nekaj v nas že davno začelo topiti, bledeti, lomiti in tiho, skoraj neslišno odplavati. Težaven trenutek, povezan z znamenjem rib, je dejstvo, da čas pravzaprav ne obstaja, tako kot meje, ne vemo, ali se je nekaj šele začelo ali se bo končalo, zato hitro postanemo dezorientirani, izgubimo kompas, pa tudi občutek lastne identitete. Občutke skušamo definirati, a skorajda nimamo možnosti, saj so, dokler jih poskušamo poimenovati in logično razložiti, že spremenili obliko, tako kot val, ki se zlomi in zruši, preden udari ob obalo.

Severni lunin vozel nas usmerja, a ne k znanemu, temveč k temu, kar moramo šele postati in kam bi morali iti, kar pomeni, da moramo pustiti za seboj vse, kar smo mislili, da smo, saj ne moremo naprej, če ne opustimo starih vzorcev in programov, pa tudi ljudi in situacij, ki nas držijo vezane na identitete, ki smo jih že zdavnaj prerasli. Da bi ozavestili in slišali ter razločili, katero pot ubrati, moramo stopiti nazaj, kar je ključ in bistvo tega tranzita. In ja, našli se bodo tisti, ki se bodo umaknili, ne da bi slišali svoj notranji glas, ampak da bi pobegnili – pred hrupom, pred odgovornostjo, pred bolečino, ki je ne poznajo ali ne znajo predelati. Umaknili se ne bodo zato, da bi našli mir, ampak da bi pobegnili od vsega, kar jih boli. To je tudi simbolika rib – nagnjenost k begu, zapiranju v svoj svet, potlačitvi in ​​ustvarjanju iluzij, da bi se izognili globoki bolečini, zato je ključnega pomena ločiti, ali se umikamo, da bi slišali in zares začutili sebe v najglobljem smislu, ali da bi se vsemu temu izognili in se že tisočič prevarali in si postregli z najlepše zapakiranimi lažmi!

Samo zavestno izbrana samota, ki izhaja iz potrebe po prisotnosti v sebi, ne odsotnosti iz sveta, prinese resnično jasnost – vse drugo vodi v še globljo bolečino in patologijo.

Zagotovo bi se vsi morali vprašati, kdo smo brez tistega xy človeka, brez tiste službe, ki nas počasi, a vztrajno ubija. Kdo smo brez različnih vlog in mask, brez pisanih sanj, brez vseh mnogih odnosov, pa tudi kdo smo in kako se počutimo, ko nehamo hrepeneti po tem, da bi nas nekdo rešil in/ali da bi mi nekoga rešili? Smo preprosto tisto, kar ostane, ko se vse ostalo stopi, smo duša, razgaljena, a svobodna, smo sled luči v temi morja in smo bitja, ki znamo ali bi morala znati prepustiti nadzor nečemu veliko večjemu od nas, temu pravimo Bog, življenje, ljubezen, narava ali smiselna neskončnost. Predstavljajmo si shemo, v kateri se ne borimo, ne silimo, ne vsiljujemo, ne zadržujemo in ne dokazujemo, ampak samo in izključno prepuščamo in sprejemamo. Prav to bo vesolje ves april v bistvu spraševalo vse nas in nam nežno, a skoraj neslišno šepetalo, da v tem tranzitu ne veljajo pravila, ki jih poznamo in smo jih morda do sedaj zaužili. In tako nas vesolje, namesto da zapravljamo še zadnje atome energije, da bi se oprijeli nečesa, kar že umira, kliče, da se potopimo v tišino, v molitev, v vse, kar ne zahteva razlage, ampak največjo možno prisotnost, in tako, če pride trenutek, ko bi morali breme predati nečemu večjemu od sebe – je to zdaj, aprila. Morda ne vemo točno, kam gremo, morda nimamo vseh odgovorov, a zelo jasno vemo eno stvar, in sicer da nismo več to, kar smo bili.

Vendar, tako kot se val ne ustavi na obali, se ta zgodba ne konča s tem enim spoznanjem. Ker ga nosimo naprej – v sebi, v telesu, v vsakdanjem vedenju. Nosimo to tišino, to novo razumevanje, tiste lekcije, ki se pokažejo v majhnih stvareh, v tem, kako se ne odzivamo več na sporočila, obarvana z nespoštovanjem, v tem, kako izberemo tišino, kjer smo prej prosili za ljubezen ali odobravanje, v tem, kako ostanemo zvesti sami sebi, tudi ko nas drugi zapustijo, ker preprosto ne igramo več vlog, ki se od nas pričakujejo. Morda nismo prepričani, kaj bo od nas ostalo, ko bodo vse te plasti odpadle, a eno vemo – tisto, kar bo ostalo, bo popolnoma iskreno in čisto, povsem dovolj, brez kakršnih koli dodatkov, ličil ali, recimo temu, poseganja po obrambnih mehanizmih.

Ni bistvo v tem, kako bomo šli naprej, ampak ali smo pripravljeni prevzeti odgovornost za to, kar čutimo, ali bomo končno nehali skrivati ​​bolečino pod masko optimizma, ali bomo za svoj notranji nemir nehali kriviti druge in nehali pričakovati, da bo nekdo drug našel naše izgubljene dele in jih z ljubeznijo zakrpal. To ni več delo drugih, ampak samo naše. V vsakem primeru, če bomo vse naredili prav, bomo imeli možnost izbirati, ali se želimo oprijeti drobcev preteklosti samo zato, ker se bojimo neznanega, ali pa bomo končno stopili tja, kjer je naš pravi JAZ že dolgo in potrpežljivo čaka na nas.

Bistvo ni le v tem, da izpustiš drugo osebo, ampak tudi v potrebi po tem, da te razumejo, da se drugim zdi vse smiselno, da se moraš močno potruditi, da se vse izide prav.

Zelo zdravo bi bilo opustiti način, kako smo se trudili biti ljubljeni, tako kot bi se morali odpovedati neskončnim utemeljitvam in izgovorom, kar je ključnega in izjemnega pomena. Prav tako bi morali opustiti prepričanje, da moramo biti vedno in nenehno močni, a zavrniti tudi patološko potrebo po tem, da smo nenehno na voljo drugim. Resnično neizogibno je opustiti boj za ohranitev tega, kar nikoli ni bilo zares naše.

In ko stojimo med starim in novim, ko počasi opuščamo tisto, kar nismo več, ne potrebujemo velikih in veličastnih odgovorov, rešitev, pravilnih pripovedi, idealnih scenarijev, popolnih načrtov ali zunanjih potrditev, da smo na pravi poti. Ne potrebujemo več nikogar, da nam reče, da smo vredni, da smo na pravi poti, da bo vse v redu. Ne rabimo nikogar, da nam pove, da imamo pravico do počitka, do meja, do lastne žalosti ali resnice, saj imamo sedaj možnost vse to občutiti v sebi. Ne kot misel ali prepričanje, temveč kot spoznanje, ki ne zahteva več zunanje potrditve. Vse naštete negotovosti nadomestimo z vedrino, jasnostjo, resnico in pristnostjo ter namesto hrupnih motenj zaužijemo nebolečo tišino, ki poboža in nahrani dušo. In to nam je dovolj. Končno dovolj.

Zaradi vsega napisanega velja opozoriti, da ni težko domnevati, da bi položaji planetov v aprilu lahko prinesli zelo konkretne, včasih boleče, a nujne scenarije, kot so razhodi, ločitve, konci, dokončna odrekanja, izgube, ki so pravzaprav dobički, vprašanje je le, ali bomo to tako dojemali. Marsikaj, kar je bilo morda dolga leta potisnjeno pod preprogo, lahko zdaj privre na površje; od prikritih resnic, raznih skrivnosti do potlačenih in/ali nezavednih čustev in kdo ve česa še. In ne glede na to, kako težko, neprijetno, boleče ali uničujoče je trenutno, je to preprosto proces očiščevanja. Bodimo prepričani, da si vesolje tega obdobja ni zamislilo kot kazen, kot bodo to dojela nekatera bitja, temveč kot trenutke soočenja s tistim, kar nas zastruplja in kar smo večinoma navajeni označevati za povsem normalno.

Nekaj ​​je jasno in gotovo – vse, kar prestajamo, v bistvu ni konec sveta, ampak konec iluzije in tam, kjer iluzija pade, se začne in pojavi SVOBODA!

Seveda pa je kot vedno vse odvisno od tega, kdo je kje na svoji poti in na kateri stopnji zavesti živi elemente in položaje iz svoje natalne karte. Vse do sedaj napisano ne velja samo za osebne procese – enaki vzorci se odvijajo tudi na kolektivni, globalni ravni.

Družbe, sistemi in institucije se soočajo s podobnimi izzivi – izguba zaupanja, razkrivanje lažnih avtoritet, padanje mask. Vse, kar je leta delovalo na podlagi iluzij, nadzora in globoko zakoreninjenih, a nikoli preizprašanih struktur, se že dolgo ruši. Simbolika rib odpira teme vode, morja, meja, duhovnosti, vere, medijev, farmacije, skrivnosti, žrtev in vsega, kar na prvi pogled ni vidno. V tem kontekstu so možna tudi vprašanja verskih konfliktov, zdravstvenih sistemov, klimatskih in ekoloških anomalij, uhajanja informacij, pa tudi okrepljeni valovi kolektivne utrujenosti, preobčutljivosti, zmedenosti ali intenzivnejšega duhovnega prebujenja. Vse bolj je prisoten občutek, da ljudje veliko bolj prepoznavajo spremembe, ki se dogajajo v ozadju in da se realnost, skrita “za zaveso”, vse bolj razkriva.

Zasičenost in razpoke na globalnem političnem prizorišču postajajo vse bolj očitne, ljudje pa začenjamo jasneje prepoznavati razpoke v narativih, ki že dolgo obvladujejo prostor javne zavesti. V prihajajočem obdobju smo lahko priča odstopom, nenadnim preobratom in mrzličnim poskusom ohranjanja nadzora. Vse, kar ne temelji na resnici, pa bo počasi, a zanesljivo izgubilo trdna tla, še posebej, ko se bodo planeti v drugi polovici pomladi začeli premikati v znamenje Ovna. Dolgoročno sta tukaj najpomembnejša tranzita Saturna in Neptuna, zato upam in verjamem, da bodo pristnost, odkritost, pogum, poštenost in potreba po imenovanju stvari s pravim imenom spet prišli v modo – jasno, glasno, direktno in brez velikega preračunavanja in izmikanja. Verjamem in globoko upam, da bodo na sceno vedno bolj stopili tisti, ki imajo pogum začeti nekaj novega, stati prvi v vrsti in reči “dovolj”, “basta”, “finito”, “game over”. Tista bitja, ki ne čakajo na popoln trenutek, ampak ga ustvarijo sami – s tem so zgled tistim, ki še kolebajo, hkrati pa tudi dokaz, da se prave spremembe začnejo, ko nehamo čakati, da jih nekdo drug sproži.

Za zaključek se zdi primerno zaokrožiti vse z uvodnimi besedami predstave Fotelje v interpretaciji Ivane-Nataše Turković, nastale po motivih  Eugenovih Stolov. Ionesco: “V absurdnosti vsakdanjega življenja smo Ionescove stole zamenjali s fotelji, v katerih se udobno namesti naša agresivna inercija – naša aktivna neaktivnost. Ko potegnemo glavo iz peska, se soočimo z lastnimi iluzijami in nasprotujočimi si zgodbami brez želje po logiki mi kraljujemo nad množicami, oblačimo se v laži in ne vidimo ljudi pod njimi. Tukaj smo, v zapuščenem svetilniku, tako kot mora biti. Nekaj ​​se zbudi v nas.”