Odkrili smo modni podcast, kjer se zvezde odprejo bolj, kot smo pričakovali

Poznate tisto, ko se z najboljšo prijateljico usedete na kavo, pogovor se počasi začne o cvetju in pomladi, o tem, kaj obleči v soboto in kakšna je nova korejska krema z nenavadnimi sestavinami,… toda pol ure kasneje ste tukaj, v neizzvani žalostni zgodbi iz otroštva, nenadoma se spominjate tudi tistega, česar se nikoli niste, seansa, ki ji ne bi bil kos niti Freud. Vsaj ne Sigmund. Bella, njegova pravnukinja in slavna modna oblikovalka, je za svoj podcast z naslovom Fashion Neurosis prišla prav do takšnega koncepta.

V duhovitih, a presenetljivo globokih pogovorih slavni gostje iz sveta mode, kulture in umetnosti navidezno govorijo o tem, kako jih je moda oblikovala, v resnici pa govorijo o svojih identitetah, obsesijah, strahovih in željah. In vse to, medtem ko ležalijo na kavču pri njej doma v Londonu, kamor bi tudi sama z veseljem potrkala, da rezerviram svoj termin. Čeprav se odkrito igra z ugledom Sigmundove dedinje, Bellina spretnost postavljanja vprašanj z zadržanostjo in otipljivo radovednostjo pripelje do tega, da se njeni sogovorniki odprejo, preizprašujejo in odkrivaji nepričakovana samoodkritja, ki jih lahko sproži le dobra psihoterapija. V katerem vesolju bi lahko izvedela, da Nick Cave obleče obleko takoj, ko se zbudi, da Gulianne Moore ni mogla prenesti svojega glasu na televiziji ali da se je Rick Owens kot najstnik sramoval svojih bradavic? Vse te informacije živijo v moji glavi rent-free in iz tedna v teden je seznam vedno daljši.

Fashion Neurosis

Bello Freud so že od nekdaj navdihnili veliki ustvarjalni umi, kar je predstavljala predvsem prek svoje modne blagovne znamke – od puloverjev z napisom Ginsberg is a God, s katerim se je poklonila beat generaciji, preko krojev, ki spominjajo na underground uniforme ikon, kot je Patti Smith, pa vse do uporniških sporočil, ki imajo korenine v najstniških letih, ko je delala za Vivienne Westwood. Vsak vidik njenega ustvarjanja je zelo oseben in pogosto navdihnjen z družinsko dediščino. Tako kot njena mati Bernandine Freud redno piše svoj digitalni dnevnik, v katerem anekdotam o vznemirljivih zabavah s Kate Moss sledijo sentimentalne izpovedi o boemskem odraščanju. Njen oče, slikar Lucian Freud, je leta 1990 zanjo narisal logotip njene blagovne znamke, 25 let kasneje pa je prišel čas, da najnovejši projekt navdihne prizma še enega slavnega sorodnika. Res je, da z določeno mero cinizma, saj Bella rada poudari, da ni prebrala nobenega Sigmundovega dela – razen stripov.

Courtesy of Bella Freud

Imena, ki jih pripelje v podcast, so tako znana, da bi sprva mislila, da v njihovem življenju ni več skrivnosti, toda Bellin naravni talent za gradnjo tesnih in intimnih odnosov z ljudmi okoli sebe iz njih izvleče nepredstavljive monologe. Ta dar je izpopolnila v prejšnjih desetletjih na modnih dogodkih, kjer je izbrala eno osebo, s katero bo preživela večer – v kotu in dolgih filozofskih razpravah. Epizode trajajo 60 minut in v bistvu in podrobnostih posnemajo klasično terapevtsko prakso. Ura tiktaka. Na vratih zazvoni zvonec. Nevidni glas preko interkoma pravi: Vstopite. Gost vstopi v sobo gospe Freud in ko se namesti na kavč, ona začne seanso. V zraku ni čutiti znakov napetosti, ozračje je skoraj meditativno.

Ko gleda v strop in nato v kamero nad seboj, se zdi, da Rick Owens lebdi v svoji zavesti, ko razmišlja o tem, kako je telesna dismorfija, ki jo je doživel kot otrok, morda prispevala k njegovi kasnejši nagnjenosti k oblikovanju oblačil, v katerih je človeška anatomija pogosto drugotnega pomena. “Vedno sem nagnjen k izkrivljanju in pretiravanju,” se zaveda. Še bolj sem ga vzljubila. V podcastu s Kate Moss sem doživela „being Mossed“ učinek (znan v majhnem krogu supermodelov), ko sem se pod vplivom njenega šarma pristala celo na after in to mrtvo izmučena. “Poznate tiste poletne romance, ko zagledate nekoga na plaži in pomislite – o Bog, kako je lep. Potem pa ga srečate v običajnih oblačilih in to ubije vso strast,” pravi z nasmehom v svojem prepoznavnem hripavem glasu. Cate Blanchett se ne strinja s stališčem, da so oblačila na moškem lahko odvračalni dejavnik, bolj bi jo odvrnilo nesramno vedenje, kot je metanje odpadkov skozi okno ali sedenje na kavču v čevljih. Najmočnejši vtis pa je vseeno pustil intervju z Nickom Caveom, ki je zdravilno razgalil vse svoje slabosti – od zasvojenosti, preko izgube sina do velike ljubezni do Susie. “To je bila prva modna revija v mojem življenju. Bil sem v prvi vrsti, James Fox je bil poleg mene, Susie pa naj bi sedela poleg njega. Ko je vstopila v sobo … Ste že kdaj slišali za izraz ljubezen na prvi pogled? Od tega trenutka naprej je vplivala na vsak segment mojega življenja.”

Ampak, ali sem omenila, da so se vse te izpovedi začele z naivno zgodbo o modi? Bella Freud si zasluži absolutno zaslugo za briljanten podcast, ki nas opominja, da mode ne smemo videti kot okras, ampak kot orodje, ki odpira okno v zapletene, edinstvene in premikajoče se svetove vsakega od nas.