Plaz mikrotrendov v zadnjih nekaj letih je preoblikoval modni prostor do absurda, ustvaril je situacijo, v kateri je, paradoksalno, v trendu vse – in nič. Ali smo siti nesmiselnih in kratkoročnih modnih diktatov, vstopili v novo obdobje, v katerem vse, kar želimo, nosi le oznako “basic”?
Tina Lončar21 marca, 2025
Frazzled English Woman, Grandpacore, Office Siren, Mob Wife in moj osebni favorit, Coastal Grandma, so le nekateri od mikrotrendov, simpatičnih oznak, s katerimi nas je v zadnjem času brez usmiljenja pretepal algoritmični bič. V tem shizofrenem vrtincu različnih spletnih estetik smo oblekli čedne obleke v stilu večno raztresene Bridget Jones, okrasili inspo board s slikami Timothéeja Chalameta v volnenih jopah, kakršne so nosili naši stari starši, in razmišljali, kako bi lahko preko golih ramen nosili razkošno krzneno bundo, kot žene Tonyja Soprana. A preden bi uspeli razpakirati novo spletno pošiljko iz škatle iz recikliranega kartona, nam je internet neusmiljeno postregel z nečim novim in enako potrošnim, naša oprava, v kateri bi morali biti senzualni kot “pisarniške sirene”, pa je že postala cheugy.
Čeprav smo že dolgo poznamo ciklično naravo mode – kjer vse, kar je demode, lahko spet postane hit, le da nato spet zbledi v nepomembnost – je postpandemična doba, preplavljena z mnogimi nišnimi estetikami, izjemno kratkega življenjskega ciklusa, pripeljala modo do absurda. Mikrotrendi, ki se izmenjujejo kot na tekočem traku, ali celo obstajajo paralelno v svojih popolnih nasprotjih, so temeljito porušili naravo trendov, ki temelji na dihotomiji “in and out”, na katero smo bili navajeni. Poleg tega jim je bilo nemogoče slediti, preden jih je pogoltnil nek nov -core s kreativnim imenom, meje med naznanjenimi kul estetikami so postale tako nejasne in celo nepomembne, da se je začelo zdeti, da je vse v trendu. Trendovski triatlon, ki se je sestavljal iz hitrega preoblikovanja v nove like, popolnoma brez smisla, je na koncu privedel do takega zasičenja, da nam ni preostalo drugega, kot da odložimo tekmo. Je kaotična doba mikrotrendov končno pripeljala do tega, da smo pritisnili gumb za restart?
Ko sem odraščala, moda ni imela cosplay značaja, kot ga ima danes. Čeprav so moja najstniška leta, tako kot pri mojih vrstnikih, bila zaznamovana z iskanjem identitete, oblačil, s katerimi sem izražala to “identiteto”, nisem izbirala površno niti jih nisem menjala “kot nogavice”. Subkulture, ki so me privlačile, so imele strogo začrtane estetske kode in jasna “pravila” oblačenja, in če sem se kdaj pa kdaj znašla v sferi mainstream mode, sem imela dovolj časa, da prihranim nekaj denarja od žepnine za malico in skočim na vlak kakšnega trenda, ki mi je padel v oči. En izmed kosov, ki sem si ga tako goreče želela, da sem celo polletje v šoli jedla samo jabolka, so bile Diesel kavbojke z izjemno nizkim pasom, ki so bile drage kot žafran.
Ob koncu 90. let in ob zori novega tisočletja je mainstream moda delovala zelo jasno – bila je ločena od subkultur, ki so se kot antimodne od nje namerno oddaljevale, hkrati pa je bila natančno razmejena od tistega, kar je veljalo za zastarelo. Vsi so, na primer, vedeli, da so Diesel kavbojke simbol ultimativnega coolnessa. Tisto, kar je bilo priljubljeno (in s tem vizualno privlačno), je stalo na nasprotni strani od tega, kar se je smatralo za zastarelo in neprivlačno. Če ste sledili modi, je bilo povsem jasno, kaj je v trendu, stvari so bile črno-bele, modni diktati pa so precej jasno komunicirali, kaj je in in kaj je out ali kaj je kul in kaj ni. Kot danes, je moda tudi takrat imela svojo ciklično naravo, trendi so prihajali in odhajali. Razlika pa je v tem, da so imeli trendi nekoč daljšo življenjsko dobo in jih je bilo manj, in tisto, kar jih je ločevalo od današnjih, je bilo to, da so vedno stali nasproti nečemu.
Danes ne obstaja noben trend, ki bi bil tako razširjen, da bi ga lahko videli na vsakem koraku, ker preprosto mainstreama več ni. Modi se je, v postpandemični eri, ko smo vsi naenkrat postali kronično povezani, zgodilo tisto, na kar je že leta 1967 opozarjal francoski filozof Guy Debord v svojem delu “Družba spektakla”. Družbena omrežja, poganjana z energijo kapitalizma, so “posodila” skoraj vsako subverzivno idejo in subkulturno estetiko ter jih, potisnjene v mainstream, spremenila v potrošniško blago brez smisla.
Mainstream in subkultura, ki sta nekoč bila jasno ločena, sta izginila v mešanici estetike s kitsch imeni, preveč naloženimi s kratkoročnim hypeom. Če podrobneje pogledamo naravo mikrotrendov, hitro postane jasno, da najpogosteje ne gre za nič novega ali revolucionarnega. Butter blonde je marketinško privlačnejši izraz za blond lase, Coastal Grandma, Night Luxe ali Tomato Girl pa so zgolj naključne reference, natrpane pod “funky” dežnikom istega pojma. Večino mikrotrendov, ki so na TikToku dobili pripono -core, je težje razvozlati kot Hegela, vendar je razlog v tem, da večina teh trendov pravzaprav ne pomeni nič. Oblačila, ki jih predpisuje vsaka od teh estetik, postajajo kostum, v katerega se oblačimo, da bi igrali želene identitete, upajoč, da bomo skupaj z njimi kupili tudi želeni življenjski slog. To smo najbolje opazili pri trendih, kot je Quiet Luxury, med katerimi smo se skrivoma nadejali, da nas bodo beli puloverji spremenili v premožne člane old money krogov, katerih mladina igra polo in študira na Harvardu. Seveda se nič od tega ni zgodilo, niti nam nihče ni verjel, in preden smo uspeli nositi svojo novo “uniformo”, je na vrsto prišel že kak nov mikrotrend s še bolj privlačnim imenom.
Dokler oblačenje ne bo postalo zgolj funkcionalno, bodo trendi prihajali in odhajali. Cikličnost in nenehno iskanje nečesa novega sta ključni lastnosti mode – brez njiju moda ne bi bila to, kar je. Vendar pa je nemogoče spregledati, da je epidemija mikrotrendov precej spremenila modno klimo. Prenasičenost z brezsmiselnimi estetikami, ki so brez kakršnega koli smisla koeksistirale na zemljevidu “modnih diktatov”, je pripeljala do nekakšnega modnega izčrpanja. V letni anketi Vogue Runway je 50,2 % anketirancev iz modne industrije na vprašanje o največjem trendu leta 2024 odgovorilo: “Trendi so končani.” Ob tem se je José Criales-Unzueta upravičeno vprašal: “Kaj pa, če je največji trend pravzaprav – odsotnost trenda?” Njegovo retorično vprašanje se je izkazalo za svojevrstno napoved, saj so bili le nekaj tednov kasneje novinarski stolpci polni obžalovanj, da so se mikrotrendi končno končali, človeštvo pa je osvobojeno vstopilo v obdobje, v katerem ga preprosto nič več ne skrbi.
Zasičeni z maksimalizmom, algoritmičnim sledenjem, zavedeni z meme-worthy oznakami in nočno moro referenc, s katerimi nas je digitalni svet oblegal prejšnja leta, bomo letos, domnevno, z veseljem sprejeli basic. Na krilih popolne stilske apatije bomo dekonstruirali modo do temeljev, dokler estetika naše obleke ne postane popolnoma nevtralna. Vse, kar šteje, kot pravijo, je vibe, kar je zagotovo lepo sporočilo, ki na prvi pogled prinaša veliko več osebne svobode. Novo leto še ni prav zares steklo, a ta stilska apatija in eskapizem, ki ga iščemo v bazičnem, sta že okronana z novim/starim –coreom: Normcore 2.0. Ne želim biti party pooper, ampak ali ni to še en trend, od katerega se bomo kmalu želeli osvoboditi?
