Fotograf Eric James Guillemain nas je popeljal v zakulisje največjih filmskih setov

Knjiga “Backstage Dreams” združuje 200 fotografij, ki jih je francoski fotograf Eric James Guillemain ujel na filmskih setih v 15 letih dokumentiranja trenutkov iz zakulisja, a je veliko več kot dnevnik iz zakulisja. 

Živčni gibi, zaviti v plašč pričakovanja, globok vdih, ki čarobno preureja misli, ali pogled, izgubljen v labirintu skrbi, dvomov in vprašanj – naša življenja so sestavljena iz milijonov trenutkov, ki trajajo le nekaj sekund, za katere se nam zdi, kot da je vanje vtisnjeno celotno vesolje, in ki največkrat zdrsnejo mimo neopaženi. Francoski fotograf Eric James Guillemain, vizionar z dušo pripovedovalca, je ujel prav te trenutke in jih pretočil v svojo prvo monografijo z naslovom “Backstage Dreams”. A čeprav se na prvi pogled tako zdi, “Backstage Dreams” ni le zbirka fotografij z znanimi obrazi, posnetimi v zakulisju – je meditacija o minljivosti, intimno, kontemplativno potovanje, v katerem zakulisje postane metafora za naš pogled na svet in same sebe.

“Backstage Dreams”, ki bo izšel spomladi v sodelovanju z založbo Damiani Books, združuje 200 del, posnetih na filmskih prizoriščih, ki združujejo 15 let Guillemainove fotografske kariere. Njene črno-bele strani, natančno urejene, da pripovedujejo zgodbo, so okno v tisto, kar sicer ostaja skrito – v intimne in ranljive trenutke igralcev pred vstopom v panj kamer, ko, ne da bi pričakovali, da jih bo kdo gledal, iz njih veje pristnost, ne njihova vloga. Toda Guillemainova perspektiva ni perspektiva fotografa, ki želi s svojo prisotnostjo uprizoriti spektakel, temveč nevidnega človeka – tistega, ki ni del zgodbe, ki se iz nje prostovoljno izloči, a prav zato lahko ujame njeno bistvo.

On v svojem newyorškem studiu, jaz pa v svoji zagrebški sobi, s šesturno časovno razliko, sva se znašla pred kamerami in se pogovarjala o knjigi ter pustila, da je pogovor šel v smer, ki je nisem mogla predvideti.

Guillemain, rojen v Maroku in odraščajoč v Parizu, je svoja leta mladosti preživel na odru, najprej je igral v gledaliških predstavah, nato pa kot frontman francoske rock skupine Venice. Glasba ga je na začetku tisočletja pripeljala v New York, a življenje, kot je običajno nepredvidljivo, ga je namesto pod žaromete postavilo za kamero. Dolga leta je pomagal slavnemu fotografu Petru Lindberghu, Guillemainova pot v svet zakulisnih fotografij pa se je pravzaprav začela po naključju – v zadnjem trenutku je zamenjal kolega, ki je zbolel in se nenadoma znašel v svetu, ki ga ni poznal. Učil se je sproti, dan za dnem, ne da bi preveč razmišljal o tehnikalijah, dovolil si je biti instinktiven in preprosto prisoten. Prav ta spontanost in neposrednost sta oblikovali njegov slog: fotografije brez filtrov, trenutki, ujeti brez namena popolnosti, temveč bolj iskreni in živi. Med razmišljanjem o knjigi je prišel do spoznanja, da strani ne želi zapolniti z zgolj vizualno privlačnimi fotografijami ali jih bahavo okrasiti s svojimi najboljšimi deli. Želel je, da odseva, kdo on je, in da gledalca popelje na potovanje, v katerem se bo tudi on sam potopil vase in v njih našel globlji pomen.

“Ko sem izbiral fotografije za knjigo, sem bil v iskanju lastne zgodbe, samega sebe, potem pa sem začel razmišljati, kaj mi pomeni zakulisje. To je bil trenutek, ko je knjiga začela zame dobivati ​​filozofski, včasih tudi verski pomen,” pravi in ​​se za trenutek ustavi, da bi po moji obrazni mimiki videl, ali ga bom razumela. Medtem ko kimam z glavo in ugibam, kam bi lahko šla zgodba, Guillemain nadaljuje, njegov ton pa izraža veselje, ki spremlja pomembna spoznanja: “Zame zakulisje ni le fizični prostor, biti v zakulisju zame pomeni biti izven vsega, kar se dogaja. V zakulisju sem tisti, ki ga nihče noče videti. Jaz sem neviden človek. Ko nisi del nečesa, lahko boli, a mene ni bolelo, samo opazoval sem, ne da bi pri čemerkoli sodeloval.” Prav to je razlog, pravi, da je naslovu dodal nadaljevanje “The Secret Door to Sets”.

V tem trenutku pomislim, kako me njegova vloga nepristranskega opazovalca tako zelo spominja na meditativno tehniko, h kateri se zatekam, ko v hrupu lastnih misli in nočni mori najrazličnejših skrbi pozabim dihati in kje sem. “Ta položaj opazovalca je bil zame še en način, da zamrznem čas. Da lahko sredi vsega tega kaosa, medtem ko so vsi pod stresom in želijo, da je vse popolno, ujamem tisti mali trenutek, ko se vse zdi mirno. Želel sem biti junak, ki to izbriše, zaradi katerega se ljudje ustavijo in čutijo. V vsem tem je nekaj večnega, trenutek kontemplacije, nekaj večjega od tega vrveža. Ideja je preprosta: želel sem, da se vsi za trenutek samo ustavimo.” Ko je poskušal v kaosu ujeti delček miru, je ugotovil, da ne želi časa ustaviti samo za druge, ampak tudi za zase. V metežu, kjer se prepletajo živčni vrvež, hrup, pričakovanja in tesnobe je ugotovil, da mora tudi on zadihati in se ustaviti – ne glede na to, kako veliko in pomembno se je zdelo vse okoli njega.

V knjigi “Backstage Dreams” je čas tekoč. Začne se z naravo in konča z naravo, kjer se počutimo bolj svobodni in bolj svoji kot v gneči in vrvežu, nato pa potuje med seti in išče tiste redke trenutke umirjenosti, prežete z iskrenimi čustvi, brez umetno zgrajenih vlog. Na njenih straneh so ujeti igralci in umetniki v njihovih najbolj intimnih trenutkih: Helen Mirren, Nick Cave, Anya Taylor-Joy, Robert Pattinson, Sigourney Weaver, Isabelle Huppert, Charlize Theron, Julianne Moore in mnogi drugi. Toda Guillemain ne slavi njihovega statusa nedotakljivih zvezd – slavi trenutek. V vsem tem pa išče tisto univerzalno, tisto, kar velja in je vredno tudi izven filmskih kulis. “Želim, da ljudje to knjigo doživijo na svoj način – kot potovanje, kot meditacijo, kot nekaj več kot le zbirko čudovitih fotografij.” Je povabilo, da si vzamemo čas, pogledamo okoli sebe, da smo za trenutek samo mi. Da potujemo in dihamo.”

“Ni mi mar za zamujene kadre, to mi ni pomembno. Nočem, da bi mi bili možgani v napoto, da bi se obremenjeval z lastnimi mislimi,” mi pravi in ​​se spominja, kako je včasih, sredi kaosa filmskih setov, njegovo pozornost pritegnilo nekaj, kar ni bilo del “uradnega” scenarija, ampak je bilo del njegove izkušnje – napis „I Love You“ na sosednji stavbi ali njegov sin, ki se je malo bolj stran igral s pticami. Vprašam ga, ali mu je ta fotografija najljubša v knjigi. “Da, ker je osebna, a težko je izpostaviti najljubšo – gre za potovanje, za sinergijo med fotografijami.” Nasproti dečka s pticami je fotografija Anye Taylor-Joy, ki nekoliko melanholično gleda skozi okno, tukaj je tudi Marianne Faithfull za zarošenim steklom. Te fotografije tvorijo celoto in skupaj prispevajo k vzdušju, ki gledalca spodbudi, da o njih pripoveduje zgodbo,” mi pojasni. Ni pomembna sama fotografija, ampak občutek, ki ga prebudi, zgodba, zaradi katere strmiš vanje in vsaj za trenutek obstaneš.