Nova italijanska serija na Netflixu, ki bi jo lahko spregledali, prinaša ganljivo družinsko zgodbo

Izmed vseh strupenih in nepojasnjenih odnosov v mojem življenju je najbolj dramatičen tisti do moje lastne smrtnosti. Ideja o neobstoju v svojem polnem pomenu mi že od zgodnjega otroštva spodnaša tla pod nogami in me vleče v črno luknjo – skratka, povzroča napad panike. Tu so tudi določeni spomini, zaradi katerih se retraumatizaciji zelo namerno izogibam. Jasno je, da svoje življenje usmerjam k vsebini, ki jo rada imenujem light, feel-good, breezy. Strinjam se tudi z etiketo gospodarice trivialnosti, vse je v redu, ne pošiljajte mi samo slabih novic in žalostnih serij. Dokler jih ne izberem sama.

Ni, da se tega nisem delno zavedala, ko sem na svoj must-watch seznam dodala novo italijansko Netflixovo serijo The Family (že sam naslov veliko pove), vendar je žanr, ki združuje komedijo in dramo, obetal, da zaplet ne bo tako neusmiljen. In ni … Toda osnovno opozorilo, kot je: pripravite robčke, je še vedno koristno.

Skozi skrbno zasnovane flashbacke, izmenične komične in boleče trenutke, spoznavamo Faustovo zgodbo. Faust (izjemen Eduardo Scarpetta) je oče, brat, sin, karizmatični mladenič, poln življenja, ki nenadoma izve, da ima neozdravljivo bolezen. Zavedanje tega ga vodi, da svoje ljubljene podrobno pripravi na to, kar bo sledilo po njegovem odhodu. Tu so Faustova mati Lucia (Vanessa Scalera), brat Valerio (Massimiliano Caiazzo) in njegova prijatelja Maria (Cristiana Dell’Anna) in Demetrio (Antonio Gargiulo), popolna nasprotja, tako razkošna v vsej svoji nepopolnosti, napačnih odločitvah in krhkih značajih. Vsi skupaj imajo eno poslanstvo: postati družina, harmonično in funkcionalno zatočišče za njegova dva otroka, Libera in Ercoleja. Toda ali je to res mogoče?

Photo: Netflix, Inc.

Fausto je namreč vsakemu članu družine pustil izčrpen priročnik (izognimo se primerjavam s P.S. I Love You) in iz epizode v epizodo spoznavamo perspektivo enega od njih. Ta večdimenzionalnost, tako kot v življenju, mi je pomagala razumeti njihove notranje svetove, strahove in impulze, preden sem nanje “vrgla kamen”. Obstaja nenehna konstrukcija in dekonstrukcija pomena besede družina, da bi našli njeno pravo definicijo. Toda tako kot so si vse srečne družine podobne in vsaka nesrečna je nesrečna na svoj način, je tudi Faustova: od matere polne obžalovanj in brata v težavah do prijateljev, ki se nezavedno upirajo sreči. Tudi Fausto ni popoln, a vanj se nisem le zaljubila (kajti, če mu usoda ne bi namenila takšne poti, bi nosil oznako bad boya z mehkim srcem), temveč sem se zaradi vseh svojih prej omenjenih eksistencialnih tesnob z njim izjemno lahko poistovetila – od njegove sposobnosti, da naivno verjame v lastno nesmrtnost, do nenehnega zapletanja v kompleksne odnose. Nemogoče je ostati ravnodušen do Faustovega poguma, humorja in ljubezni, s katerimi tudi po odhodu zdravi svoje ljubljene, ko poskušajo najti nov pomen.

Photo: Netflix, Inc.

Vendar pa je obstajala upravičena zaskrbljenost, da bi takšna zarota lahko zdrsnila v patos ali žalovanje, zato je pomembno poudariti, da smrt, čeprav je prisotna, v nobenem trenutku ni v središču pripovedi. Namesto tega serija slavi vso lahkotnost in težo obstoja, tiste preproste, a veličastne trenutke življenja. Režiser Claudio Cupellini in scenarist Filip Gravino sta našla popolno ravnovesje med solzami in smehom, saj s svojo univerzalno, a pristno zgodbo o človeškosti ganeta do srca in spodbujata k razmisleku.

Sam konec je odprt za razpravo, morda celo za drugo sezono, a da vam ne pokvarim presenečenja – naj bo to naslov, ki vam ne uide v poplavi razvpitih Netflixovih hitov.