Ali je Haiderju Ackermannu uspelo "zapeljati" Toma Forda?

Številni oblikovalci vodijo modne hiše, ki še vedno nosijo imena svojih ustanoviteljev: Dior, Chanel, Givenchy, Gucci, Saint Laurent – vsi so bili resnični ljudje. Od tod prihaja ideja o “DNK blagovne znamke”. Zdi se, da je kamen spotike, ko se blagovna znamka tako oddalji od svojega ustanovitelja, da njeno ime postane abstrakcija. Zato z vsakim debijem novega kreativnega direktorja za določeno modno hišo rada pogledam v prvo vrsto – če tam sedi kdo iz družine ali bližnjih prijateljev ustanovitelja, potem predvidevam, da je vse, kar se dogaja, approved. Bila sem mirna, ko je Pierpaolo Piccioli vodil Valentino, ker so bili Garavanijevi ljudje, kot sta Giancarlo Giammetti in Georgina Brandolini, vedno ob njem. Odkar je na prizorišče stopil Alessandro Michele, je bila vsaka sled za njimi izbrisana.

Ta teden je bilo v Parizu več težko pričakovanih debijev. Prva je bila izvrstna kolekcija Juliana Klausnerja za Dries Van Noten, druga pa je bila izvrstna kolekcija Haiderja Ackermanna za Tom Ford. Ne le, da je Tom Ford sedel prvi vrsti, ampak je tudi osebno izbral Ackermanna za vlogo. In medtem ko je njegov predhodnik Peter Hawkings v času svojega mandata ustvaril skoraj enake replike Fordovega dela – in se oblačil podobno kot on – ga je Ackermann interpretiral na svoj način.

Pridružitev Fordovi zapuščini bi namreč lahko pomenila zanašanje na njegove legendarne kose – svilene srajce, žametne obleke, znamenite Gucci kratke hlače, ki danes dosegajo vrtoglave cene na resale trgu. Na srečo je Ackermann ubral drugačno pot. Začel je s šestimi popolnoma črnimi usnjenimi videzi, nato pa se je premaknil na razkošne plašče v odtenkih ledeno bele in kameljih odtenkov ter moške srajce in kravate, ki si jih je mogoče zlahka predstavljati tudi na ženskah.

Sredi kolekcije je cel niz satenastih oblek v nepozabnih barvah, kot sta rumena in mint zelena, v kombinaciji z vijoličnimi srajcami in hlačami, potrdil Ackermannovo neprekosljivo igro barv, asimetrično drapiranje in fluidnost silhuet. Look 45 – smaragdno zelena svilena obleka in asimetrična rumena obleka, navdihnjena z obdobjem šestedesetih, videna na Alex Consani v looku 37 – bosta zagotovo sprožili bitko med stilisti o tem, kdo bo prvi nosil Ackermannovega Toma Forda na rdeči preprogi.

Čeprav na prvi pogled seks ni v ospredju, kot je to bilo v Fordovi dobi, nam Ackermann še vedno daje namige čutnosti, zapeljevanja in divjine, zavite v najbolj elegantno usnje in semiš. Ostri kroji so služili kot kraj ponovnega srečanja z dediščino, obstaja pa tudi obsedenost s držo telesa – Ford je bil znan po svoji pokončni drži, kjer je obleka ščit, Ackermann pa prihaja s futuristično, skoraj skulpturalno silhueto. Raznolikost modelov na modni pisti je še dodatno poudarila sporočilo, da čeprav je Tom Ford v luksuznem modnem segmentu, njegova oblačila niso rezervirana samo za nekaj izbranih – ampak za vsakogar, ki v njih najde nekaj svojega.

Vsi vemo, da je včasih potreben čas, da se neka nova doba blagovne znamke ustali. Celo Ford ni imel takojšnjega uspeha – nekaj let je delal pri Gucciju preden je njegova kolekcija za jesen/zimo 1995/96 postala zgodovinski preobrat. Ackermann je imel veliko več sreče: na koncu revije je Tom Ford vstal in ga objel, zaradi česar je bila kolekcija ne le v trenutku odobrena, ampak tudi oboževana. Toda Haider Ackermann si je to zaslužil: v času, ko modna industrija nenehno lovi senzacije, je pokazal, da je najbolj provokativna stvar, ki jo lahko danes naredite — biti dosledno dober.

“Upam, da sem vas uspel zapeljati,” je dejal po reviji, odgovor pa je več kot jasen.