Ta teden Mestni galerija Ljubljana postaja prizorišče razstave del Zore Stančić z naslovom Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov. Ker ta sodobna umetnica, znana po svojem izjemnem poznavanju grafike, prvič razstavlja svoja dela v največji ljubljanski galeriji, je bilo povsem naravno, da bo razstava nekakšna retrospektiva njenega bujnega umetniškega opusa. Kako združiti štiri desetletja trdega dela in izkušenj v en sam prostor? Kako to narediti v galeriji, ki je tik pred obnovo? Zora Stančić, svetovno uveljavljena vizualna umetnica in profesorica na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, se je na predvečer razstave soočila s tem izzivom in z mano delila številne vpoglede v svoj umetniški svet.
Umetnica je takoj izrazila navdušenje nad Mestno galerijo, ki jo zelo ceni – tako zaradi njene arhitekture, pogleda na mestni trg in skrito dvorišče v ozadju, kot tudi zaradi koncepta prostora, ki predano promovira slovenske umetnike. Zavedajoč se te tradicije in pomena, je čutila posebno odgovornost, da pri oblikovanju dramaturgije same razstave upošteva naravo tega prostora. Kljub njenemu pomenu na slovenski kulturni sceni je to njena prva samostojna razstava v tej galeriji.
Razstava bo predstavila dela iz različnih obdobij njenega ustvarjanja, skozi širok nabor medijev. Kot pravi, se razlika med njenimi starejšimi in novejšimi deli odraža v “izbiri tem in pristopu v samem procesu materializacije ideje”. Pravi, da ne ve, ali bi svoje spremembe opisala kot evolucijo ali preprosto kot posvečanje pozornosti svetu, ki se nenehno spreminja in ga je vse težje razumeti.
Med pripravo del za razstavo sem se morala soočiti s svojimi deli in s samo seboj. Težko je samega sebe videti objektivno, vendar upam, da v svojih delih čuti strast do grafike in raziskovanja v tem mediju.
Zora Stančić je skozi svojo kariero delala z različnimi materiali in tehnikami, ki jih izbira glede na vsebino, ki jo želi ustvariti. Od slikarstva in ilustracije, preko scenografije, do ustvarjalnega sodelovanja z modnimi znamkami – njen portfelj odraža vsestranskost te umetnice. A najbolj znana je po svojih neverjetno preciznih in privlačnih grafikah. “Pisanje v mojem delu je bilo vedno izhodišče za delo in miselne procese. Za razliko od, recimo, slikarstva, je grafika bolj komunikativna in odprta za konceptualni pristop k ustvarjanju.”
Najbolj vznemirljiv del tiskarskega procesa je zanjo prvo srečanje z odtisom, ki jo še naprej preseneča tudi po vseh teh letih. Odtis je pogosto nepopoln in včasih pride do napak, za katere pravi, da jih umetniki “lahko sprejmejo ali pa ne”.
Grafika je bolj kot kateri koli drug medij v umetnosti podvržena spremembam in duhu časa. Spreminja se glede na svoj cilj, pa tudi tehnične in tehnološke dosežke. To pomeni, da so grafike vedno drugačne in jih razumemo v kontekstu časa in prostora, v katerem nastajajo.
Umetnica poudarja, da je vse, kar je povezano z medijem grafike, “vznemirljivo in navdihujoče”: od zgodovine grafike, ki je povezana s starimi načini komuniciranja, do današnjih sodobnih tehnik. Zora Stančić je skozi leta spremljala spremembe v tem mediju, se razvijala z njimi in uvajala nove tehnike, ki so danes morda običajne, vendar so bile pred desetimi leti nepredstavljive.
Od Sarajeva in Ljubljane do Brooklyna
Zora Stančić se ni preizkusila le v različnih umetniških žanrih, temveč je tudi potovala po vsem svetu, da bi se izpopolnila. Svojo umetniško pot je začela na fakulteti v Sarajevu, magistrirala v Ljubljani, študij pa nadaljevala na Univerzi Rutgers v New Jerseyju, pa tudi v Parizu, na Dunaju in na Češkem. Za umetnico so bila potovanja vedno pustolovščina, ki prinaša nove izkušnje in vznemirljiva poznanstva. Prav te izkušnje so jo navdihnile, da je objavila knjige in delala na projektih, ki, kot pravi, ne bi bili mogoči brez odličnih ljudi, ki jih je srečala na poti.
“V Sarajevu sem preživela pet let, ki so bila formativna iz različnih razlogov. To je bilo obdobje olimpijskih iger, Titove smrti in priprav na vojno, čeprav nihče ni hotel verjeti. Skratka, čas je bil čuden, napet, a hkrati se je zdelo, kot da je ves ustvarjalni potencial ljudi tega mesta prišel na površje,” se spominja umetnica. S posebno nostalgijo se spominja bogate kulturne scene, ki je bila po njenem mnenju zelo drugačna od ljubljanske, od gibanja New Primitives do različnih glasbenih skupin. “Na razstavi v Mestni galeriji se eno od del nanaša na pravila Bosancev pri pitju kave, ki smo jih leta 2009 posneli z bosansko-ameriškim umetnikom Shobom v Brooklynu. Osnovno pravilo je, da moraš poslušati sogovornika, še posebej, če ne reče ničesar,” mi je povedala Zora. Svoj sedanji dom, Ljubljano, je opisala, kakršna je bila v 1980-ih in 1990-ih, v knjigi Zora was here, ki je nekakšen umetniški vodnik po tem mestu. V njem bralca popelje skozi kraje, značilne iz kulturnih ali kulinaričnih razlogov, kjer se pogosto druži s prijatelji. Ti prostori danes večinoma služijo drugačnemu namenu ali pa sploh ne, vendar jih ona in mnogi ljudje, ki so jih zapolnili, še vedno obiščejo v svojih spominih.
V njeni karieri so Zoro navdihnili številni umetniki in umetnice. Lucio Fontana in njegov prostorski koncept sta bila osrednjega pomena za njeno razumevanje umetnosti, umetnica Louise Buorgeois pa je nanjo vplivala s svojo energijo in pesniškimi deli. “Zelo cenim tudi dela slovenske umetnice Adriane Maraž in zanimivo mi je, da mladi odkrivajo njena dela zdaj, ko je že skoraj deset let ni več med nami,” je povedala umetnica. Zora Stančić, ki je zdaj tudi sama profesorica, je magistrirala pod mentorstvom priznanega slovenskega slikarja Apollonia Zvesta. Pravi, da kot študentka ni mislila, da je profesor pustil pomemben vpliv na njeno delo, zdaj pa se od daleč zaveda, kako pomemben je bil zanjo, še posebej, ker ji je “dal prostor in čas za umetniško raziskovanje in eksperimentiranje”. “Spomnim se, da mi je nekoč dal nasvet, ki ga takrat morda nisem popolnoma razumela, zdaj pa se mi zdi, da ga vedno bolj razumem. Rekel mi je, da je najpomembneje prepričati ljudi, da je to, kar počneš, pomembno. Zdaj vem, da lahko to storite na tisoč in en način, vendar je zagotovo najmanj učinkovit tisti, kjer poskušate prepričati čim več ljudi, da kupijo vaše umetniško delo, ali pa se ponavljate in vse delate po istem vzorcu.”
Danes je Zora obkrožena s številnimi mladimi umetniki, od katerih se veliko uči, hkrati pa jim prenaša znanje. Pravi, da so to zelo motivirani mladi ljudje, ki so “občutljivi na to, kar se dogaja v družbi in planetu”. Kljub temu je danes vedno manj umetniških delovnih mest. “Najbližje temu je pedagoški poklic, ki ti omogoča, da ostaneš v stiku s samo umetnostjo,” mi je pojasnila Zora. “Mladi umetniki danes poleg sezonskih delovnih mest v kulturi najpogosteje preživljajo čas na umetniških rezidencah po vsem svetu. To jim prinaša dragocene izkušnje in priložnosti za mreženje, pogoji za delo in ustvarjanje doma pa se pogosto premaknejo v poznejše obdobje življenja. Vsaka generacija umetnikov se je soočila z izzivi, kako preživeti od umetnosti na svoj način. Nikoli ni bilo lahko.” Kljub vsem obstaja nekaj srečnežev, katerim je umetnost njihovo primarno delo. “V naši regiji, kjer je trg nereguliran in kjer je prodaja umetniških del bolj naključje kot pravilo, je skoraj nemogoče preživeti samo z ustvarjanjem umetnosti. Nekaterim avtorjem to uspe in res jim je treba čestitati za vsestranski talent in znanje – ne samo na področju umetnosti, ampak tudi na področju računovodstva in različnih taktik preživetja,” mi je povedala Zora.
Po besedah Zore bo “njeno najkompleksnejše delo” Zunaj kroga razstavljeno tudi v Mestni galeriji – “V tem projektu me je zanimala kombinacija različnih umetniških elementov – od svetlobe, glasbe, poezije do zvoka. Vse to sem želela povezati v edinstveno umetniško delo, ki komunicira s prostorom, ga preoblikuje in spreminja. Gibljiva grafika se projicira na steno galerije in se v osemminutni izkušnji združi z besedilom in glasbo. Na projektu so sodelovali tudi animator Andrej Kamnik, skladateljica in oblikovalka zvoka Mateja Starič ter sarajevski pisatelj in filozof Predrag Finci s svojim pesniškim besedilom Saveti izbeglici (Nasveti beguncu).
Razstava Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov ima poetični naslov, ki ga je umetnica pustila odprtega za interpretacijo. “Našla sem ga v eni od svojih knjig, kjer je ta stavek uporabljen dobesedno. Sam naslov vsebuje namig medija, s katerim delam, v vizualni umetnosti pa je pogled osnovni element, nekaj, brez česar umetnost ne more obstajati,” je dejala umetnica. Velika razstava del Zore Stančić bo odprta v Mestni galeriji v Ljubljani od 6. marca do 18. maja.
Photo: arhiv umetnice
Video: Zunaj kroga, Galerija Monfort Portorož, arhiv umetnice
