Tradicionalne slovanske obrti so navdihnile novo kolekcijo Magde Butrym

Drugi dan tedna mode v Parizu je obljubil začetek zapleta, prva na urniku pa je bila Magda Butrym. Edinstvena mešanica romantične estetike, slovanske dediščine in sodobne moči že več kot desetletje oblikuje njen prepoznavni modni izraz in ne morem skriti dejstva, da sem tako zaradi tega geografskega ozadja kot zaradi dosledne pripovedi o močni in neodvisni ženski, zelo pristransko vključena v vsako Magdino zgodbo. Ta najnovejša, imenovana Magdalena, je tudi najbolj intimna doslej.

Že ob prvem opazovanju modnega prizorišča je jasno, da ima impresivna postavitev širši pomen od estetskega. Rdeče zavese niso predstavljale le transcendentno linijo med občinstvom in modeli, temveč ustvarjalno vizijo, posvečeno pozabljenim tradicionalnim obrtem in generaciji poljskih tkalcev, kot sta Magdalena Abakanowicz in Paulina Ołowska. Zapleten proizvodni proces je zahteval več kot dvesto metrov tkanine in sto petdeset ur tkanja: “kosi lanenega platna in alpake so bili podvrženi natančnim obdelavam, vključno z navijanjem osnove, vezenjem niti in podrobnim izvezeninam, kar ponazarja vso lepoto in sijaj umetniške obrti.” Prav tako je nemogoče, da ne omenjamo, da se temno rdeča barva nanaša na Začarano vrtnico, večni simbol blagovne znamke.

Dejstvo, da se je Magda prvič pojavila pod svojim polnim imenom – Magdalena, govori v prid temu, da je predstavitev za jesen-zimo 2025 svojevrsten avtoportret. Vsak kos je izvezen v skladu z utripanjem njenega notranjega sveta. Dobesedno in metaforično.

“Ta zbirka je instinktivno, drzno raziskovanje samega sebe, — ki ga poganjajo čista čustva in veselje do ustvarjanja.” Magda Butrym

Pragmatizem vsakdanjega sloga je prežet s sanjsko, a zelo pretenciozno slovansko tankočutnostjo: krzneni plašč iz jagnječje kože je brezbrižno ogrnjen čez trenirko, krzneni ovratniki pa so v plasteh nanešeni na jakne in ustvarjajo učinek odeje. Da bi še bolj poudarila prepoznavno estetiko blagovne znamke, Butrym predstavi barvito cvetlično ruto – zaščitni znak slovanske dediščine. Izbira skulpturalnih črnih oblek, ki jih odlikujejo ultra-ženstvene, peščene silhuete, je navdihnjena s krojem tradicionalnih poljskih ljudskih noš. Moj osebni favorit? Statement usnjena jakna kot popoln match pletenemu krilu.

Nešteto možnosti ročnega tkanja je bilo pomembnih za eksperimentiranje s teksturami na zelo nepričakovane načine: samo poglejte rdeče mini obleke in tutu krila, narejena iz zapletenih mešanic preje.

Najbolj presenetljiv look je bil končni – gosto tkana poročna obleka, ki spominja na nekdanje poljske tapiserije, ki jo dopolnjuje tančica v obliki tradicionalne čipkaste tkanine. Bela je tukaj kot simbol svobode in novih začetkov, kot vizija slovanskega ekspresionizma, ki usklajuje stare obrtne tehnike s sodobnimi in opolnomočenimi ženskimi načeli. Na koncu je to Magdalenino najbolj ljubeče pismo lastnim koreninam in tistemu podpisu – Made in Poland.