Kdor bo preživel, bo povedal. Ogledali smo si novi White Lotus, bolj intriganten kot kdaj koli prej

Walton Goggins je eden mojih najljubših igralcev. Preprosto rada ga gledam, v kateri koli vlogi je. On je edini igralec, ki mu instinktivno zaupam – če je v projektu, pomeni, da je v njem nekaj sočnega, nekaj nenavadnega. Zato sem bila izjemno vesela (in iskreno presenečena!), ko sem ga zagledala v napovedniku tretje sezone TV serije The White Lotus. V havajski srajci. Porjavel. Na luksuznem dopustu.

Photo: HBO Max, Warner Bros.

In pustil je dober vtis, The White Lotus je še vedno tisto, kar imamo radi – cirkus bogatih in nesrečnih, s prepoznavno mešanico cinizma, skrivnosti in naravnost lepih kadrov. Tretja sezona nas popelje v nov rajski resort, kamor ljudje pridejo “poiskati same sebe” in se pri tem popolnoma izgubijo, vsakdanji pogovori ob neskončnih bazenih pa zvenijo kot kombinacija modrosti new agea, pasivne agresije in finančnih težav, ki jih navadni smrtniki ne bomo nikoli razumeli.

Tokrat Mike White še nekoliko bolj poglobi nož v rano, raziskuje temo zahodnega prisvajanja vzhodnjaških religij in duhovnosti. Saj veste, ko gre nekdo na Bali in se vrne s tremi sanskrtskimi tetovažami in zgodbo o “prebujanju zavesti”? No, to je hotelska različica s petimi zvezdicami, z wellness programom, ki obljublja razsvetljenje, stane pa enako kot dvosobno stanovanje v Zagrebu.

Igralska zasedba je, kot vedno, popoln zadetek. Tretja sezona The White lotus se odvija na Tajskem, v luksuznem wellness letovišču, kamor so gostje prišli iskat notranji mir – ali pa se vsaj prepričati, da so ga našli. Toda, kot je običajno pri Miku Whiteu, se pod površjem skriva nekaj veliko temnejšega.

Photo: HBO Max, Warner Bros.

Tokrat imamo tri glavne skupine gostov. Prva je bogata družina Ratliff, ki jo vodita Timothy (Jason Isaacs), finančnik v resni poslovni krizi, in njegova žena Victoria (Parker Posey), južnjakinja, katere bizarne manire so nekje med karikaturo in genialnostjo. Njuni otroci so tipični produkti privilegijev: Saxon (Patrick Schwarzenegger), nepopravljivo iritanten in bahav mladenič, ki mu je meditacija tuj pojem; Piper (Sarah Catherine Hook), idealistična študentka, ki je prišla na Tajsko “študirati” budizem, vendar bolj TikTok trend, kot pa filozofijo; in Lochlan (Sam Nivola), najmlajši, preveč tih, da bi ga kdo jemal resno.

Potem imamo Ricka (Walton Goggins) in njegovo veliko mlajšo punco Chelsea (Aimee Lou Wood). Rick ni tipičen milijonar – njegov prihod v letovišče skriva globljo, veliko temnejšo namero. Ni tu, da bi meditiral, ampak da bi se z nekom obračunal. S kom? Zakaj? Njegova jeza je vidna v vseh pogledih in način, kako ohranja samokontrolo, ga naredi za hodečo tempirano bombo. Oh ja, in odlično je odigral to tiktakajočo tempirano bombo.

In tretja, tu so tri stare prijateljice, ki so druga drugi vse prej kot zaveznice: Jaclyn (Michelle Monaghan), uspešna televizijska igralka, ki sponzorira celotno potovanje; Laurie (Carrie Coon), odvetnica, ki se ločuje in ni prepričana, ali so to počitnice ali eksistencialna kriza; in Kate (Leslie Bibb), ki je v teoriji srečna žena in mati, v praksi pa tekmovalna “kača”. Njihove pasivno-agresivne bitke, zajedljivi komentarji in občasni izbruhi poštenosti spominjajo na najbolj strupeno obliko ženskega prijateljstva, ki traja predolgo, da bi ga zlahka pretrgali.

Photo: HBO Max, Warner Bros.

Opozoriti moram, da je imela druga sezona manj satirične ostrine kot prva, ki je neusmiljeno ciljala na svoje tarče in ni zamudila nobene priložnosti, da bi razglasila brezglavo arogantnost ali zavestno brezčutnost bogatih Američanov, dovolj bogatih, da se ločijo od preostale družbe. Sodeč po prvih epizodah se zdi, da se je tretja sezona še bolj oddaljila od tega začetnega pristopa. Toda natančnost pripovedovanja in elaboracija vsakega lika, od osrednjih figur do tistih na obrobju zgodbe, sta še vedno mojstrsko izpeljana. Vizualno je brezhibna (vsak kader je popoln, umetniška slika), odlično je napisana, tempirana in odigrana. In medtem ko se liki borijo s svojo negotovostjo, skrivnostmi in lažnimi nasmehi, sem jaz iskreno uživala v še enem odlično pripravljenem koktajlu satire in črnega humorja. Morda The White Lotus ni več tako strupeno ostra serija, kot je bila v prvi sezoni, je pa še vedno ena najbolj zabavnih obdukcij bogatih in privilegiranih, kar jih trenutno ponuja televizija.

In zdaj, če me iščete, sem nekje ob bazenu, s koktajlom v roki čakam na prvo žrtev, ki priplava na površje.