O njegovem delu, nagradah in „težkih" temah smo se pogovarjali z Nebojšo Slijepčevićem

Obstajajo ljudje, ki spreminjajo svet z glasnim kričanjem, in tisti, ki ga spreminjajo v tišini. Ali pa vsaj s filmom o molku. Nebojša Slijepčević že leta piše najpomembnejše opombe h hrvaškemu filmu – od „Gangster te voli“, preko filma “Srbenka”, do „Čovjeka koji nije mogao šutjeti”, filma, ki je letos pobral vse mogoče nagrade, in medtem ko to pišem, držim pesti zanj za oskarja, za katerega je nominiran. In tu je še Arijana Lekić-Fridrih, katere Tihe mise niso le performans, temveč tudi subverzivna vztrajnost pri razkrivanju družbenih konstruktov, patriarhata in vsega tistega, kar bi si mnogi želeli, da ne obstaja. Ona stoji sredi Zagreba in molči, on pa snema film o človeku, ki ni mogel molčati.

Je to aktivizem ali le tisto, kar sta vedno počela, nezavedno in brez večjega načrta?

Želela sem ju povezati. Ne zato, ker se ne poznata – poznata se že predolgo in preveč dobro. Ne zato, ker se dopolnjujeta – že leta to počneta, včasih tudi pri istih scenarijih. Temveč zato, ker me je zanimalo, kaj se bo zgodilo, če povabim Arijano “na pomoč”. Ali bom postala voajer, vstavljen glas z roba, medtem ko bosta na moja vprašanja oba vrtela zgodbo o filmu, aktivizmu, molčanju in kričanju.

“Človek, ki ni mogel molčati”, me je osvojil že takoj, ob prvem ogledu, v puljski Areni, na Puljskem filmskem festivalu. To je bilo najbolj napetih 13 minut, čeprav smo vsi vedeli, kako se film konča. Trinajst minut vseh barv in čustev, sedenja na robu sedeža pred največjim platnom, v rimskem amfiteatru. V trenutkih filmske tišine je bilo mogoče slišati čričke, tako tiha je bila Arena. Resnično velik kratek film. Močan. Podoben občutek iste intenzitete imam, ko gledam Arijano, kako se ob sobotah upira nepravičnosti na glavnem zagrebškem trgu. Sama, ženska, nasproti skupini moških. Ene davne sobote sem tudi jaz, skupaj z drugimi ženskami, stala ob njej. Občutki, ki so me takrat preplavili, morda niso bili isti, vendar so me prav tako pretresli kot v puljski Areni. Po takšnih trenutkih imam včasih občutek, da takšna dela, taka umetnost, družbo dela boljšo. “Imate vi takšen občutek, vtis?” sem ju vprašala oba. “Moj poklic filmskega avtorja, ki je javno financiran, ima družbeno dimenzijo,” je začel Nebojša in nadaljeval: “Nisem tu, da zabavam ljudi, ampak da ustvarim zgodbe, ki so tej družbeni skupnosti potrebne.

Photo: Sanja Jagatić

Podobnost vidim v novinarstvu: novinar ne poroča o tem, kar ima rad, ampak o tem, kar meni, da je pomembno, o stvareh, ki jih mora javnost vedeti. Enako je pri filmskem ustvarjalcu: ni pomembno, ali imam rad snovanje filmov o težkih temah, to je moj poklic. Moj naloga je, da se ukvarjam z resnimi temami na način, ki ni naporen, ki je komunikativen in spodbuja k pogovoru.” Arijana nadaljuje: “Zame je pomembno, da umetnost predstavlja apel na zdrav razum in preprečuje erozijo družbe, ki se, žal, dogaja. V mojem primeru se osredotočam na pravice žensk, ker je to nekaj, kar mi je blizu.” Arijana zaključuje svoj odgovor na to vprašanje z nečim, kar osebno podpiram. Politika je v vsakem delu naših življenj; od višine življenjskih stroškov, cen hrane do tega, kdo nam določa delovni čas in pogoje dela v vrtcih. Tako me je Arijanin zaključek odgovora, kljub ostri in nepopustljivi resničnosti, na nek čuden način tudi razveselil: “Mislim, da je odgovornost vsakega umetnika, da se ukvarja z družbenimi vprašanji. Vsaka umetnost je politična, to je moj pogled. Tudi ko se umetnik tega ne zaveda, se včasih skozi umetnost propagira status quo, včasih pa se ta izziva.” Nisem mogla, da ne vprašam Nebojše: “Kaj pa, če dobiš oskarja?” Takoj me je popravil – če! “Iskreno, ne vem. Moj občutek je, da se moje življenje ne bo bistveno spremenilo. Ampak bomo videli. Nisem še bil v taki situaciji in ne poznam nikogar, ki bi bil. Pravzaprav nihče od tukaj ni bil v taki situaciji, tako da je težko sploh govoriti o tem,” hkrati realno in skromno odgovori Nebojša, ki mu je zelo pomembno, da pojasni situacijo, saj, bodimo realni, trenutno je na Hrvaškem rahlo frenetična atmosfera okoli njega, celotne ekipe in filma. Kot da bi bilo nogometno ali rokometno prvenstvo, igra Ivanišević ali Kostelići še vedno smučajo. “Tisto, kar nenehno ponavljam – in kar morda zveni očitno, vendar se splača poudariti – je to, da film ni tekmovalni šport. Vse te nagrade … za njih dejansko nisem naredil nič. Naredil sem film pred skoraj letom dni in potem sem se ukvarjal z drugimi stvarmi.” „To ni kot v rokometu, kjer odigraš dobro tekmo in osvojiš pokal. Jaz za oskarja ne delam nič,” – “Ampak, ampak,” rečem in on postane še bolj slikovit:

„Lansko leto bi lahko umrl in film bi bil še vedno tukaj, nadaljeval bi svojo pot. Zato se ne identificiram s tem – nisem jaz v tekmi, jaz nisem nominiran osebno. Film gre svojo pot, jaz pa počnem druge stvari.

Seveda, ljudje me nenehno spominjajo na to, tako da mi je nemogoče popolnoma pozabiti nanj. Ampak, iskreno, sem bolj osredotočen na nov scenarij.“

Medtem izvem, da bo Nebojša po romanu Kristiana Novaka “Črna mati zemla” snemal istoimenski film. In da, vse, pravi, ima popolen smisel. “V mojem primeru, lahko dobiš vse nagrade tega sveta, ampak če je naslednji scenarij slab, ti nihče ne bo rekel: ‘Evo, posnemi slab film, samo zato, ker si dobil oskarja za prejšnjega.’ Moral boš znova dokazati, da si vreden. Nihče ti nič ne podari samo zato, ker si dobil nagrado.” Ko je to izgovoril, sem takoj pomislila na ogromen pritisk, ki ga zagotovo tudi on čuti. Mislim, da se morda niti popolnoma ne zaveda, da so vse oči Hrvaške uperjene vanj in v igralca Gorana Bogdana. “Iskreno, nisem prepričan, da obstaja kje drugje takšen posebni hype, tega še nisem doživel. Iskreno dvomim, da bi katerikoli režiser kratkega igranega filma kdajkoli doživel kaj podobnega. Ne morem si zamisliti, da bi nekdo v Nemčiji dobil to nominacijo in končal na naslovnicah vseh časopisov.” To se enostavno ne dogaja s kratkimi filmi. Moj film je poleg tega tudi francoski – oziroma manjšinska koprodukcija – in zdaj je nominiran za césara kot francoski film. Ko smo osvojili zlato palmo v Cannesu, so to objavile samo ene francoske novice, in še to zgolj v okviru večjega članka o filmih. Naše ime so postavili nekam spodaj, mimogrede, ker vendarle gre za kratki film. Mislim, da to nacionalno veselje in uspeh bolj govori o vseh drugih, najmanj pa o meni. Ok, mimo so šli vznemirjenje, nominacije, celotni hype, ki se dogaja okoli filma, ampak kaj pa pomembne in ključne stvari v življenju? Tako Nebojša kot Arijana živita vsakdanje življenje, vendar ustvarjata izjemna dela, in kar je najpomembnejše – delata. “Glej, jaz se ne štejem za aktivista, in to je preprosto tako,” pove Nebojša, a se Arijana takoj odzove in mu v štosu reče: “Ampak izbral si težko in izjemno pomembno temo.” „Ja …“ reče, kot da se mora nekako “pojasniti”::

“Delati filme o nepomembnih temah se mi je vedno zdelo brezsmiselno. Vsekakor, če se že ukvarjaš s filmom, potem je logično, da te zanimajo zgodbe, ki nekaj pomenijo.”

Obstaja trenutek, ko vidiš zgodbo in se odločiš, ali jo boš povedal ali ne.” Arijana nadaljuje z vprašanjem (in mislim, da bomo nadaljevali nekako v tem tempu: njuna izmenjava vprašanj, jaz pa poslušam): “Je to pogum ali preprosto tvoja notranja potreba, da jo preneseš?” Nebojša po krajšem premoru pojasni: “Iskreno, tega ne vidim kot vprašanje poguma.” Pogum predpostavlja neko vrsto nevarnosti. Ampak iskreno, ne čutim, da počnem nekaj, kar me postavlja v nevarnost. Ko sem naletel na to zgodbo, sem v njej videl nekaj univerzalnega, nekaj, kar se ujema z mojimi vrednotami – katere bi, čeprav sem ateist, lahko poimenoval resnično krščanske.

Seveda lahko govorimo o tem, zakaj moj film dojemajo kot pogumen, vendar menim, da je pravi problem v neki vrsti kolektivne samocenzure.

Živimo v družbi, kjer prevladuje strah, in to na vseh straneh – tako na levi kot na desni. Desnica se še vedno boji zaradi vojne preteklosti, levica pa pogosto prav tako čuti strah. To je strah, ki izhaja iz zgodovine, prežete z nasiljem, v kateri so se ljudje ubijali zaradi na koncu nepomembnih razlik. In prav v tem kontekstu se mi zdi, da moj film najde svoje mesto. Arijana nas spomni na grozne stvari, ki so se zgodile zaradi umetniških del: “Na Nizozemskem in v Franciji so ubijali ljudi zaradi napačne karikature, celo polovico redakcije. Če se takšne stvari dogajajo tam, kaj potem lahko pričakujemo tukaj?” In nadaljuje: “Ti to temo morda doživljaš na en način, tudi jaz jo doživljam na svoj način, ampak nekateri ljudje jo vidijo kot nekaj partikularnega, ozko opredeljenega. Ko se izpostavi narodnost likov in cela ta situacija, je jasno, da se odpira prostor za različne interpretacije.“

Nebojša s svojim odgovorom postavi stvari v drugo, lahko bi rekla, osnovno perspektivo: “Govori se o reakcijah, komentarjih, in meni je to popolnoma v redu. To je družbeni dialog. Včasih je lahko grob, včasih nekdo reče kaj provokativnega, ampak dokler smo v domeni pogovora, se mi to zdi normalno. Jaz lahko nekaj naredim, nekdo drug pa ima pravico napisati svoje mnenje o tem. Po mojem mnenju je to povsem normalno delovanje družbe. Problem bi bil, če bi nekomu omejili pravico do izražanja ali če bi obstajala neka vrsta cenzure, ampak tega jaz nisem občutil.” Arijana nadaljuje in gre korak dlje: “Mislim, koliko te moti, da te ljudje pogosto sprašujejo o tvoji narodnosti? Vem, da je to vprašanje, ki se postavlja povsod, ampak vendarle – ime ti je  Nebojša Slijepčević.” “Izvor, veš, to je tisto ključno,” začne svoj odgovor Nebojša: “Kot da to določa vse – ali bodo moji filmi veljali za dobre, ali se bomo veselili njihovega uspeha ali pa nam kaj očitajo. Kot da se v krvnih celicah skriva ključ vseh naših namenov. Moj problem s tem je, da se ne prilagajam. Rekel bi, da sem po tem vprašanju – nebinaren. Ne prilegam se tej vsiljeni dihotomiji Hrvati vs. Srbi, ki, iskreno, niti ne obstaja.

Pravzaprav mislim, da sem tipičen Hrvat. In kaj pomeni biti tipičen Hrvat? To pomeni, da je ena moja babica bila Srbkinja, eden dedek Bosanec, oba dedka pa sta bila domobranca – pri čemer je eden od začetka vojne delal za partizane, drugi pa je leta 1944 spretno zamenjal uniformo in prešel na njihovo stran. To je, po mojem mnenju, tipična hrvaška zgodba. Rad bi videl nekoga, ki v družini nima nikogar, ki bi bil Srb ali kaj drugega. Ampak, seveda, moje ime mi takoj daje nek “ključ”. Mama mi je dala ime Nebojša, da se ujema z imenom mojega brata Siniše, vsi pa so prepričani, da v tem skriva neko globljo zgodbo. Ker v tem binarnem svetu ni možnosti, da bi ime bilo karkoli drugega kot oznaka narodne pripadnosti. “Odrasla sem z Nebojšo in ga pravzaprav spoznala zelo zgodaj,“+” je začela Arijana novo poglavje pogovora. “Nebojša je začel serijo ‘Direkt’ skupaj z majhno ekipo ljudi. Tematika, ki jo je izbiral, je bila vedno specifična, saj je pogosto izbiral teme, ki so bile resnično pomembne. Medtem ko so drugi morda izbirali teme, ki bi bile bolj priljubljene ali lažje prebavljive, je bil ‘Direkt’ pogosto bolj zanimiv, ker se je ukvarjal z vprašanji, o katerih se običajno ni veliko govorilo. Spomnim se, da je obravnaval teme, kot so stanovanjske skupnosti, domske počitnice, stvari, ki niso postale družbeni dialog, ampak so bile pomembne za začetek pogovora. ‘Direkt’ je na koncu postal ne le relevanten, temveč tudi izjemno cenjen, prav zaradi teh nenavadnih, a pomembnih tem.” “Tisto poletje, ko smo si zamislili, kako narediti film ‘Gangster te voli’, je bila vsa Hrvaška takrat vpletena v eno pomembno temo” povleče paralelo Nebojša. “O Big Brotherju, ki ga jaz nisem gledal. Ampak nisem se mu mogel izogniti. V tem Big Brotherju je prišlo do neke prepovedane ljubezni med Hrvatico in Srbom. Kaj je takrat mučilo običajne ljudi, o čem so se pogovarjali na nedeljskih kosilih od Zagreba do Belega Manastira in od Dubrovnika do Pule? O prepovedani ljubezni med Srbom in Hrvatico. V ‘Gangsterju’ sem preprosto določil – ok, to ljudi zanima.“

Photo: Sanja Jagatić

Način, kako Nebojša obravnava teme in jih izbira, se mu morda zdi naraven, a tistim, ki gledamo njegova dela, je jasno, da gre za izjemen talent in režiserja, umetnika, ki je za družbo potreben, saj jo izboljšuje. “Si kdaj pomislila, vedela ali čutila, da je Nebojša narejen za velike stvari?”, sem vprašala Arijano, ob Nebojšinem očitnem nelagodju in grozi. “Jaz sem to vedno čutila, ampak to me je strašno motilo. V moji glavi naj bi bili ljudje, ki so veliki, čisti, enostavni. In to me je motilo, ker sem tekom življenjem pogosto razmišljala o tem, koliko zapletov je bilo v njegovem življenju.”

Nadaljevanje intervjuja si preberite v tiskani izdaji Vogue Adria, ki vas od jutri naprej čaka na prodajnih mestih.