Zakaj navijam za Isabello Rossellini in kako Oscar vpliva na razpoloženje

To je tisti letni čas, ko od nikoder dobim nerazložljivo napetost v želodcu, preplavi me sladki nemir in mi začne slediti oblak ansioznosti. Prva stvar, na katero pomislim, je, da pomlad morda čaka na pravi trenutek za začetek ali pa se dan podaljšuje in imam več možnosti za zabavo, ki jo zamujam, vendar hitro ugotovim, za kaj gre – bliža se podelitev oskarjev. Vem, zveni pre-dramatično, morda celo patetično, vendar ne bom skrivala dejstva, da me rdeča preproga vznemirja do te mere, da nimam več niti težav priznati na glas. Za mnoge je ta dogodek že zdavnaj postal nesmiseln, morda celo žaljiv, izgubil je svoj pomen in verodostojnost, vendar mi še vedno nekaj pomeni, saj predstavlja odličen presek tega, kar se je zgodilo v preteklem letu, ko gre za film. Čeprav se pogosto zdi, da so nominacije produkt nekogaršnjih kalkulacij ali agende, so to še vedno filmi, ki so zaznamovali sedanji trenutek. Dejstvo je, da se nekateri filmi snemajo za oskarja, vendar obstajajo tudi takšni, ki se pojavijo povsem nenadoma, pritegnejo pozornost in za las zmagajo v fotofinišu, kar nam dokazuje, da je pravici vsaj na nekaterih frontah zadoščeno. Tudi tisti, ki so vsemu nasprotni in vsemu apriori, zelo dobro vedo, da je podelitev oskrajev podelitev oskarjev. Pika.

Mislim, da je letošnje leto, glede marsičesa, zelo posebno. Grozljivi požari, ki so prizadeli Los Angeles in kriza sta povzročila, da je bil datum samih nominacij večkrat prestavljen. V primerjavi z lanskoletno slovesnostjo, ki se je poklonila tako populističnim kot neodvisnim uspešnicam, je trenutni seznam nominirancev videti kot minimalen glitch v sistemu. Presenetljivo je, da na letošnjih nagradah manjkajo filmi, za katere se bo tudi povprečen gledalec strinjal, da so mojstrovine. Nobenega dvoma ni, da si mnogi kandidati zaslužijo pripraviti svoje slovesne zahvalne govore, vendar je tudi veliko filmov videti, kot da so malo zašli ali da so imeli le malo več sreče kot tisti, ki so to resnično upravičili. Če sem iskrena, se zdi, da so tudi stavke pisateljev in igralcev močno oblikovale letošnji shortlist oziroma ožji izbor,ne samo box office zneske. Po več kot desetletju vladavine superjunakov in CGI kulture na platnu se zdi, da je letošnje leto na velika vrata vrnilo srednjeproračunske filme, kot so Conclave in The Substance. Ravno ta nepričakovani shift Akademije me je prisilil, da spremenim svoje nominirance, za katere navijam, kot je mojstrska Isabella Rosellini, ki je prvič v življenju nominirana za oskarja.

Wild at Heart

Njen osupljiv 7-minutni in 51-sekundni nastop v 120-minutnem verskem trilerju Edvarda Bergerja Conclave bi moral biti povsem dovolj, da veteranska igralka prinese prvi zlati kipec v svoji karieri. Isabellina nominacija, za upodobitev sestre Agnes, redovnice, ki tiho in virtuozno manevrira v boju za moč katoliške cerkve, ko se sooča z monumentalno nalogo izvolitve novega papeža, na nek način kaže zadržan, a močan obrat in sproža veliko polemik glede nagrad za stransko igralko. Čeprav mnogi strokovnjaki dvomijo v časovni okvir, ki ga je dobila, da pokaže svoje sposobnosti, ne smemo pozabiti na slavnih 8 minut v filmu Shakspeare in Love za katero je Judie Dench leta 1999 prejela oskarja za vlogo kraljice Elizabete I.

Zgodnje življenje Isabelle Rosellini je nekako minilo v senci slave njenih staršev. Bila je zelo podobna svoji mami, švedski hollywoodski zvezdi Ingrid Bergman in vsi so se je na nek način bali zaradi njenega očeta, slavnega italijanskega režiserja Roberta Rosellinija. Poročena je bila z Martinom Scorsesejem, njen drugi partner David Lynch pa jo je na nek način zaslovel z naslovno vlogo v filmu Blue Velvet iz leta 1986. Hkrati s filmsko si je zgradila kariero supermodela in tako postala zaščitni obraz znamke Lancôme, vse do slavnega škandala, ko so ji pri 40 letih odpovedali pogodbo, ker so menili, da je prestara za oglaševanje njihovih izdelkov. A se je hitro postavila na noge in se obrnila k sebi – ponovno se je vpisala v šolo, kupila kmetijo, se začela ukvarjati s kmetijstvom in živinorejo, aktivno se ukvarja s pisanjem knjig in na presenečenje mnogih – snema porno filme z žuželkami! Nakar je celo Lancôme je obnovil sodelovanje z njo in zdaj sije svetleje kot kdajkoli prej, in če verjamemo njenemu Instagram profilu (priporočam), ki ga očitno vodi sama, se zabava kot še nikoli v življenju. Resnično, poleg vseh nenavadnih stvari, ki jih počne in uživa, pristno in brez slabe vesti, resnično mislim, da ji manjka le še en oskar. Ne samo za igranje, ker je pred kamero fantastična in drugačna, ampak oskarja kot nagrado za odnos, ki ga ima do življenja in ga nesebično širi na vse druge ljudi. Res je redko videti zvezdo njenega obsega, za katero mislite, da je kot bližnja soseda, s katero se lahko zaklepetate ob kavi nekega popoldneva, ki vas razume, podpira in vsaj malce olajša resničnost v tem norem času. Tako kot je bila njena prva vloga v filmu ravno vloga nune, se zdaj zdi, da ta lik odlično opisuje njeno naravo, ki tako misijonarsko kroži kamorkoli gre, da bi bila velika škoda, če po vsem tem času ne bi imela priložnosti, da se zahvali vsem na svetu v live prenosu. Ter za trenutek vnese malo zmede v strogi protokol podelitve oskarjev.

To je še ena priložnost, da ostanem budna ponoči 2. tudi 3. marca v želji, da izvem, kdo bo nagrajen in kdo bo prikrajšan že 97-ič na podelitvi oskarjev. Ne glede na to, kako se konča, bo glamur zagotovo preživel, saj je na koncu to le še en način, da v ospredje postavite ime in priimek nekoga, čeprav le za trenutek. Kljub vsemu globoko v sebi upam, da bodo zvezde naklonjene Isabelli Rosellini, kajti komu, če ne pravi zvezdi, ki kljub nagradam tako močno blesti.