Ikonične kolekcije po navdihu Leigha Boweryja

V svojem kratkem, a vznemirljivem življenju je Leigh Bowery pustil neizbrisen pečat na straneh zgodovine. Bil je cinik v teatralno cvetličnih toaletah, ekscentrični provokator, ultimativni ekshibicionist in performer, ki je ob ustvarjanju šoka brisal meje. Imel je prste vmes pri vsem, od glasbe do umetnosti in modnega oblikovanja, a bil je veliko več kot le vsota svojih delov – bil je ultimativni vizualni spektakel – človek, čigar videz je bil hkrati nastop in show, ki se ni maskiral, ampak je svojo masko neustrašno živel. V svojo iskrivo osebnost je vključil odziv na banalnost življenja, norčevanje iz resnosti, ki jo pripisujemo zunanjemu videzu. Posmehoval se je omejitvam, ki jih postavljajo modni diktati, menil, da je moda restriktivna, dolgočasna in konservativna, provokacijo je našel v pretiravanju, pri čemer je resnično užival v preobrazbi v nekaj, kar ne spominja na nič znanega.

Rojen leta 1961 v Sunshineu, mirnem in preveč tihem predmestju Melbourna, se je Bowery leta 1980 preselil v London. Sončno, a nekoliko dolgočasno okolje je zamenjal za temačen, a svobodomiselni underground britanske prestolnice, kjer so v razuzdanosti in hedonizmu nočnega življenja cvetele moda, umetnost in glasba. Čeprav sta tako ulična moda kot fashion week, ki je začel svoje življenje leta 1984, na londonske ulice prinesla domišljijo in kreativnost, so v klubih živeli najbolj ekscentrični stilski eksperimenti, nepogrešljiv del londonske subkulturne scene pa je bila karikirana pojava Leigha Boweryja, ob katerem je vsak deloval nekoliko dolgočasno.

Photo: Costume Photography2024 © Tate Photography. Courtesy Leigh Bowery Estate

Poleg performansov, ki so pogosto izzvali občinstvo k dvomu o mejah družbenih konvencij, je Bowery obravnaval oblačila in ličila kot obliko slikarstva in kiparstva, preizkušanje meja spodobnosti in slavljenje telesa kot orodja nenehne transformacije, ki je sposobno izpodbijati norme estetike, spolnosti in spola. Svoj sloves je utrdil še z ustanovitvijo lastnega klubskega večera Taboo v Maximusu, majhni kletni diskoteki na trgu Leicester Squareu. V katero pa ni mogel vstopiti kar kdorkoli. Stroga politika na vhodu, ki je temeljila na sloganu “Obleci se, kot da je od tega odvisno tvoje življenje”, je spodbujala ekscentričnost in teatralnost, tisti, ki so želeli biti del scene, pa so sprejeli mantro “vse je dovoljeno” in se potopili v popolno stilsko anarhijo. Bowery, ki je bil zaščitni obraz skupine Taboo, si je vsak teden izmislil nov kostum in tako premikal lastne meje. Prav obdobje Tabooja, ki je veljalo za queer meko, je Boweryja postavilo za najbolj prepoznavno osebnost londonske subkulturne scene sredi osemdesetih. Ko je hodil v nevarno visokih platformah, vedno z absurdnim, namerno “klovnovskim” ličilom na obrazu, z ekscentričnimi pokrivali in oblačili, ki so spreminjala obliko človeškega telesa, je bil Bowery sam reklama za kreacije, ki jih je ustvarjal. Pomembno je bilo le upreti se vsakemu načelu in estetiki dominantne kulture.

Ter biti viden, seveda.

Nigel Parry, Photoshoot at home © Nigel Parr

Večina kostumov, ki jih je zasnoval in ročno izdelal, bodisi s svojo sodelavko in kasnejšo ženo Nicolo Rainbird ali s corsetierom Mr Pearlom, bo prvič razstavljenih v galeriji Tate Modern na veliki razstavi, ki bo svoja vrata odprla 27. februarja in trajala do 31. avgusta. Kostumi, ki jih je pogosto izdelal z dekonstrukcijo steznikov, kupljenih v second-hand trgovinah, so navduševali njegove sodobnike, kot je Boy George, pa tudi številne umetnike in oblikovalce, ki bodo začeli ustvarjati šele po njegovi smrti leta 1994. “Povejte jim, da sem šel na Papuo Novo Gvinejo,” je v šali rekel Bowery, ko ga zaradi bolezni, ki jo je povzročil aids, proti koncu življenja ni bilo na odru. Čeprav je bil star komaj 33 let, ko je umrl, se je vpliv Leigha Boweryja razlil v vse oblike umetnosti in oblikovalcem pogosto služil kot navdih, da so preizkušali meje svojega občinstva, pa tudi tiste lastne.

Predstavljamo vam pet kolekcij slavnih modnih oblikovalcev, ki so navdih našli v nekaterih vidikih Boweryjeve estetike in življenjske filozofije.

Jean-Paul Gaultier, Spring/Summer 2007

Najljubši modni enfant terrible Jean-Paul Gaultier je svoje mladostne dni preživljal na plesiščih legendarnih londonskih klubov, kot sta Blitz in Heaven, in prav tam, pod lučmi disko krogle v osemdesetih, je spoznal Leigha Boweryja. Davnega leta 1991 je svojstven nastopaški stil preoblikoval v oprijet triko s črno-belim karo vzorcem, ki je prekrival tudi glavo, in ga nato poustvaril v svoji kolekciji za pomlad/poletje 2007 ob praznovanju tridesetih let delovanja. Kot je v navadi ob velikih obletnicah, je tudi JPG v svojo kolekcijo vključil prepoznavne elemente iz svojih arhivov, eden izmed njih pa je bodi po navdihu Boweryja, ki bo kasneje našel svoje mesto v viziji Alexandra McQueena in Garetha Pugha.

Jean-Paul Gaultier Spring/Summer 2007 Getty Images

Alexander McQueen, Fall/Winter 2009

Kolekcija The Horn of Plenty je ena od mojstrovin v kratkem, a bogatem modnem opusu sijajnega Alexandra McQueena. Poleg tega, da je vizažist Peter Philips za šov manekenke naličil v prepoznavnem, grotesknem Bowery slogu, jim posvetlil obrvi in ​​poudaril ustnice z rdečo šminko, so dramatični kroji oblačil v karirastem vzorcu spominjali na triko, ki ga je Jean-Paul Gaultier v začetku devetdesetih “posvetil” ekscentričnemu umetniku.

Charles Atlas, Still from Because We Must 1989 © Charles Atlas. Courtesy Courtesy of the artist and Luhring Augustine, New York

Maison Martin Margiela, couture Fall 2013

Martin Margiela je večkrat uporabil stil Leigha Boweryja kot referenco, a ena izmed najbolj nepozabnih je tista v njegovi couture kolekciji za jesen 2013. Nagnjen k igranju s konceptom anonimnosti, je Margiela obraze modelov skril z maskami, ki so spominjale na ličila, razmazana po čelu, kot jih je nosil Bowery v Taboo obdobju sredi osemdesetih. V isti kolekciji se je oblikovalec poigral tudi s fetišizacijo oblačil – z ustvarjanjem v lateksu je vsakodnevna oblačila, kot so kavbojke in bela majica, spremenil v fetiš objekte.

Polaroid portrait of Leigh Bowery 1986 © Peter Paul Hartnett / Camera Press

Maison Martin Margiela Autumn Winter 2013, Getty Images

Rick Owens, Spring 2016

Kontroverzna revija Ricka Owensa za pomlad 2016 je dvignila veliko prahu. Manekenke in gimnastičarji so se po pisti sprehodili privezani eni na druge in simbolizirali oporo ali breme, odvisno s katere strani gledamo. Čeprav se sliši brez primere, je Owens navdih za svojo nenavadno modno predstavitev našel v enem najbolj kontroverznih Boweryjevih nastopov iz zgodnjih devetdesetih, v katerem je, z balaclavo na glavi, simuliral porod.

Rick Owens Spring Summer 2016, Getty Images

Richard Quinn, Fall 2021

Eden najbolj cenjenih oblikovalcev mlajše generacije Richard Quinn je pogosto našel navdih v kombinaciji romantike in Boweryjeve bizarnosti. Sledi tega vpliva je mogoče opaziti v več Quinnovih kolekcijah, v katerih prevladujejo dolge rokavice iz lateksa, pokrivala v fetiš stilu in teatralne obleke s cvetjem, ki so bile zaščitni znak sloga Leigha Boweryja. Čeprav so reference očitne že na prvi pogled, je Quinn sam večkrat povedal, da navdih leži v umetnikih, ki so predhodniki nebrzdanega izvajalca. Navdih vseh, vključno z Boweryjem, očitno mora priti od nekod. Nemogoče pa je zanikati, da je Bowery očitno pustil tako barvit pečat, da je prav njegova groteskna osebnost tista, ki se bomo najprej spomnili.