Zakaj se vedno vračam k romanu Tujec Alberta Camusa?

Vemo, da generacija Z vse bolj oživlja pisatelje, kot so Dostojevski, Kafka in celo Camus, ter mračne, težke, depresivne in absurdne avtorje povsem drugačnega časa, ki neverjetno dobro odmevajo s svojo generacijo. Odraščanje v svetu, ki je v nenehni krizi – gospodarski, okoljski, politični – je ustvarilo generacijo, ki v literaturi ne išče le eskapizma, ampak tudi brutalno iskrenost in določeno dozo brutalnosti in teže. In kdo je boljši od pisateljev, ki so eksistencialno krizo spremenili v umetnost?

Dostojevski nam daje like, ki so briljantni in popolnoma izgubljeni, ki preveč razmišljajo, dvomijo v vse in obsesivno dvomijo v moralo. Kako torej ne bi odmeval z generacijo, ki jo je zaznamovala tesnoba in ki analizira vsako svojo misel in občutek, ki je dolžna slediti vsakemu nastajajočemu trendu in ki mora imeti mnenje o vsem in aktivno sodelovati v vseh tokovih pop kulture in ne doživljati izgorelosti? Kafkov absurdni svet, v katerem birokracija požre ljudi (dobesedno in figurativno), zveni kot metafora današnjega sistema, v katerem so meje med resničnostjo in birokratsko nočno moro vse bolj zabrisane. In Camus? Njegov absurdni junak, ki preprosto noče igrati po pravilih, popolnoma ustreza tistim, ki vsakodnevno dvomijo v norme, avtoritete in pomen vsega, kar jim je postreženo.

Mama je danes umrla. Mogoče včeraj, ne vem.. Prepričana sem, da ste naleteli na ta legendarni začetek, tudi če tega romana niste prebrali, vsaj v videoposnetkih TikTok na seznamu najboljših začetkov kultnih romanov.

Vsi vedo za Camusa, tukaj ni dileme, vendar lahko zelo pretenciozno in fanatično rečem, da ga ljubim z določeno mero edinstvenosti.

To je bila ljubezen na prvo besedo. Spomnim se, da sem ga prvič prebrala na začetku srednje šole in da moji takratni, hormonsko otekli možgani, niso preveč razmišljali o domačih branjih kot o pomembnih stvareh. Vedno sem rada brala, toda moj repertoar so bila večinoma lahka najstniška branja ali slabo napisane ljubezenske drame (povejte mi, da se spomnite Guillauma Mussa?). Toda Tujec me je ganil že kot petnajstletnico, prisilil me je dvakrat prebrati stavke, označiti strani v različnih barvah, podčrtati stavke, zapisovati svoje vtise. Zame je takšen natančen in prizadeven pristop k knjigi, še posebej k branju, ki je spadalo v okvir mojega najstniškega upora v tistem času, pomenil odtujenost od moje narave, tj., kot sem kasneje ugotovila, le trenutno usklajenost s trendi družbe, v kateri si bil bolj kul, če si bil čimbolj nonšalanten. Kakorkoli že, da tega besedila ne bi spremenili v epilog o mojih turbulentnih najstniških dneh, se vrnimo k temi.

Pred nekaj tedni, na leden vikend, poleg neizčrpnega brskanja po družabnih omrežjih in nenehnega preklapljanja iz enega omrežja v drugega, nato pa malo na novice, sem se odločila, da imam dovolj interneta za tisti dan. Šla sem do svoje knjižne police, ki je že dolgo nisem obiskala iz neštetih upravičenih in manj upravičenih razlogov, in po nekaj minutah sem videla knjigo Tujec, skoraj mehansko sem posegla po njej, jo odprl z mislijo, da jo bom samo prelistala, vendar sem se po 5 urah znašla na fotelju in jo v enem dihu prebrala od platnice do platnice. Spet.

V dobi naraščajoče disonance, kjer sta čustvena distanca in eksistencialna negotovost vse bolj prisotni, se zdi brezbrižnost protagonista presenetljivo sodobna.

Poleg vseh situacij, ki so v zadnjih mesecih prizadele našo regijo, od študentskih protestov v Srbiji do bojkota trgovskih verig na Hrvaškem, se v zraku neizogibno čuti občutek prihajajočih sprememb. Toliko, da skoraj ustvarja mejni prostor prehoda in ustvarjanja zgodovine, in to so časi, ko vsi čutimo napetost, stres in nemir. Tujec je bil zame v takšnem času idealno branje, ki me je premaknilo iz glave, ki je trenutno polna nedefiniranih občutkov, misli in vtisov, in me postavilo v absurdni imaginarij, ki hkrati ponuja povsem bizarno tolažbo, a me tudi srhljivo spominja na realnost, v kateri živimo.

Tujec (L’Étranger), objavljen leta 1942. Albert Camus, francoski pisatelj, filozof in novinar, je eno ključnih del eksistencializma in absurda. Skozi preprost, a močan slog Camusovo delo zajema Camusovo filozofijo absurda – idejo, da ljudje iščejo smisel v svetu, ki ga nima.

Roman sledi Meursaultu, ki ga pogosto napačno razlagajo kot hladnega ali sociopata, vendar ga Camus prikazuje kot brutalno poštenega človeka, nekoga, ki se noče pretvarjati, da ima življenje prirojen smisel. Njegova brezbrižnost do ljubezni, ambicije in celo smrt lastne matere ga naredijo izobčenca. Njegov zločin, navidezno nesmiseln umor Arabca na plaži, odraža naključnost obstoja. Ne ubija iz sovraštva ali maščevanja, ampak skoraj mehansko, reagira na neznosno vročino in zaslepljujočo svetlobo sonca. Družba pa noče sprejeti brezsmisla. Na sojenju se več pozornosti posveča njegovemu neuspehu pri izražanju pričakovanih čustev kot samemu zločinu. Ni bil obsojen za svoja dejanja, ampak za svojo nezmožnost, da bi se prilagodil. Meursaultu se ne sodi pravično, ampak moralno, in če bi lagal, kazal kesanje ali trdil, da verjame v Boga, bi mu morda prizanesli. Namesto tega njegovo zavračanje, da bi se prilagodil družbenim pričakovanjem, zapečati njegovo usodo.

Medtem ko čaka na usmrtitev, se preobrazi. Sprejme absurd, spozna, da življenje nima nobenega inherentnega pomena, in v njem najde občutek svobode. V zadnjih trenutkih upa, da bo ob njegovi usmrtitvi prišla velika, sovražna množica – zadnje dejanje kljubovanja svetu, ki zahteva konformizem.

Roman bralce (ali vsaj mene) izzove, da se vprašajo o normah: Zakaj pričakujemo, da bodo ljudje izražali čustva na določen način?

Kako družba sodi tiste, ki se ne strinjajo s konformizmom? Čeprav sem ta roman (kot tudi vsa druga njegova dela, ki so na voljo, ampak to je za drug članek) prebrala neštetokrat v življenju, se mi zdi, kot da sem se šele zdaj zavedla, kako sestavni del mojega razmišljanja o življenju je in da vračanje k temu delu prinaša nove pomene, odvisno od trenutka v življenju, v katerem ga berete. Kot vsa literarna dela ima moč preobrazbe in večnega pomena.

Moja obsedenost s temi pisatelji in obsedenost generacije Z, ki jo vidimo na TikToku, ni le stvar identifikacije s temnimi temami – nekaj je tudi kul v tem, da sedim in se poglobim v težko literaturo iz preteklih stoletij v digitalni dobi, kjer sta razpon pozornosti in vsebina maksimalno zmanjšana. Generacija Z, kljub vsemu, kar nam mečejo v obraz, se ne izogiba zapletenim temam, ampak jih sprejema z odprtimi rokami in jim daje podlago, v kateri lahko spet doživijo svoj vrhunec. Ironija, nihilizem, črni humor in večno vprašanje »In kaj, če vse to v resnici nima smisla?«.