Couture kolekcija Michelea za Valentino je nepovezana? Prav to je tudi želel

Modni svet je z nestrpnostjo pričakoval današnji datum, trenutek, ko bo Alessandro Michele, dolgoletni kreativni direktor modne hiše Gucci in novopečeni kreativni direktor Valentina, predstavil svojo prvo couture kolekcijo doslej. S kolekcijo za pomlad 2025, Michelejevo prvo uradno kolekcijo za Valentino, smo dobili prvi vpogled v vizijo, ki jo ima oblikovalec za to modno hišo. Z vintage pridihom in maksimalizmom kot vodilno zvezdo je bila ekscentrična debitantska revija močno navdihnjena z zapuščino Valentina Garavanija – arhivom, v katerega je Michele pokukal tudi pri ustvarjanju couture kolekcije.

“Stvari, ki izgledajo staro in démodé, so pravzaprav najboljše,” je dejal v intervjuju za Vogue. “Poleg tega bodo čez en mesec zelo moderne.” Ta oblikovalec, ki ga močno navdihujejo vintage slogi, ki segajo vse do baroka in viktorijanskega obdobja, je pravzaprav imel prav, saj že danes v modi opažamo težnjo k vintage dodatkom in démodé elementom, ki jih tako ceni. V svoji prvi couture kolekciji se je tega stališča tudi držal. Ustvaril je 48 povsem različnih oblek, navdihnjenih z različnimi kulturami in zgodovinskimi obdobji. Če boste poskušali najti povezavo med temi kreacijami, vam verjetno ne bo uspelo, a Alessandro Michele tega od nas pravzaprav sploh ne pričakuje. Vertigineux, v prevodu vrtoglavica, je kolekcija, navdihnjena s seznami in popisi, ki predstavljajo prvinsko človeško potrebo, da ujamemo neulovljivo in uredimo stvari v poskusu, da jih razumemo.

Navdihnjen z Umbertom Ecom, ki v svojem delu The Infinity of Lists navaja, da kultura stremi k temu, da “naredi neskončnost razumljivo”, se je oblikovalec poigral s to človeško težnjo po tem, da stvari postavi v kalup, da bi jim našel pomen. Jasno je, da je to nemogoče, saj tudi ko uspemo sestaviti seznam in stvari urediti tako, kot naj bi izgledale, vedno obstaja to nagajivo itd., v katerem je zajeta neizrekljiva bistvena narava vsega.

Alessandro Michele je sicer poskusil “razvrstiti” couture kolekcijo, tako da je za vsak model projiciral številko in s tem ustvaril numerični seznam. Poleg tega se je med predstavitvijo vsake kreacije vzdolž piste projiciral njen opis – materiali, dolžina, barva in drugi elementi, ki bi lahko bili koristni gledalcu. Celoten koncept je verjetno oblikovalčev komentar na kritike, za katere je predvideval, da bi jih lahko prejel zaradi “nekohorentnosti” kolekcije. Zato jo je dodatno pojasnil, kreacijo za kreacijo, s čimer je dokazal nesmiselnost tovrstne organizacije.

Valentinove maksimalistične obleke lahko opišemo le s pomočjo itd., ki bi zajel vse tisto, kar ostane neizrečeno po naštevanju materialov, silhuete in barv. Kreacije so drzne, barvite, vintage, a hkrati sodobne in nesporno vznemirljive. Vsaka obleka, ki je stopila na modno pisto, je vzbudila željo po naslednji, saj so bile, kljub navidezni razvrstitvi, tako nepredvidljive, da nismo vedeli, kaj pričakovati – prav v tem pa je bila celotna poanta. Oblikovalec je na svoj izjemno premišljen način želel sporočiti, da v tem vrtincu kolekcije ni nujno, da so organizirane in povezane – lahko in morajo biti kaotične, tako kot vse na svetu. Noben seznam, ne glede na to, kako urejen je, ne more ukrotiti kaosa, lahko pa ga premisli – prav to je storil Alessandro Michele, ki ni le dokazal, da lahko ustvari couture, temveč tudi to, da je v tem več kot odličen.