Kostumografinja Bojana Nikitović nam je razkrila, kaj se skriva za kostumi največjih filmskih uspešnic

Ko se ugasnejo luči in barve prebudijo filmsko platno, vsak zvok, kader, slika in beseda, pa celo tišina, harmonično oblikujejo nove svetove. Od nemega pogleda, ki traja nekaj sekund “predolgo”, do razkošne pokrajine, ovite v rapsodijo nerealnih odtenkov, je v filmu vse zgodba – nenadomestljiv delček sestavljanke v pripovedni liniji. V tej čudoviti simfoniji filmskega ustvarjanja je kostumografija zgodba, ki se plete brez besed. Kot tančica, ki ovije junake v njihove lastne usode in hkrati predstavlja plašč njihove duše, je kostum veliko več kot le oblačilo. Kot tihi protagonist vsake filmske pripovedi kostumografija z vizualno kodo gradi identiteto likov, odraža njihove strahove, hrepenenja, upanja, odnose in čustvena vrenja ter gledalca neslišno popelje skozi različna obdobja, družbene sloje in notranje svetove. Kot zaveznik režije in scenografije tvori vizualne svetove z barvami, teksturami in silhuetami ter s tem pripovedi doprinese na način, kot ga glasba, kamera in dialog ne zmorejo. Popolnoma subtilna in včasih skorajda nevidna ali pa presenetljivo razkošna v dovršeni harmoniji tisočerih podrobnosti – dobra kostumografija postane kažipot usod, ogledalo značajev filmskih junakov in čopič, ki zgodbo pobarva z odtenki, ki jih z besedami ni bilo mogoče izraziti.

Ena izmed takšnih razkošnih in osupljivo natančnih kostumografij je tista v znanstvenofantastični TV-seriji Dune: Prerokba, katere prva, od skupno šestih epizod, je luč sveta ugledala 17. novembra letos. Dune: Prerokba je umeščena v univerzum romana Peščeni planet, ki ga je leta 1965 izdal priznani ameriški avtor Frank Herbert. Ena najbolje prodajanih znanstvenofantastičnih pripovedi vseh časov, sestavljena iz glavnega romana in petih nadaljevanj, je navdihnila celovečerni film Davida Lyncha iz leta 1984, dve mini seriji ter doslej posneta dva dela filmske trilogije v režiji Denisa Villeneuvea. Vendar se Prerokba, katere dogajanje se odvija 10.000 let preden se plemenita družina Atreides znajde v vojni za puščavski planet Arrakis, ne opira na Herbertovo znanstvenofantastično delo, temveč na roman Sisterhood of Dune  iz leta 2012, ki sta ga skupaj napisala Frankov sin Brian Herbert in Kevin J. Anderson. Za to priredbo je ključno vlogo odigrala kostumografija, pod katero se podpisuje srbska kostumografinja svetovnega slovesa Bojana Nikitović, ki je morala ustvariti vizualno identiteto za junake, ki prebivajo v povsem novem svetu. Poleg stilskega elementa je kostumografija v Prerokbi tudi neločljiv del zgodbe, ki nas na prefinjen način vodi skozi igre moči, usode, odnose med liki, dinamiko dogajanja in njihove notranje boje.

Photo: Penomedia, Moda: Anja Knežević

“Delala sem že na zahtevnih in zahtevnih projektih, vendar je bilo delo na Prerokbi še posebej zapleteno, saj smo morali ustvariti povsem nov svet,” začne svojo pripoved Nikitović, ki je svojo bogato kariero, po dokončanem študiju na Fakulteti za uporabne umetnosti v Beogradu, na oddelku za kostum, zgradila na gledaliških odrih. Čeprav je dolgo – od otroštva pa vse do konca študija – verjela, da jo bo pot vodila v smer mode, jo je splet nepredvidljivih življenjskih okoliščin pripeljal v gledališče, v katerega se je popolnoma zaljubila. Od takrat do danes je oblikovala kostume za stotine baletov in oper, od asistiranja pri oblikovanju kostumov za Tosco Luca Bondyja v Metropolitanski operi v New Yorku do oblikovanja kostumov za opero Figarovo svatbo  v Narodnem gledališču v Beogradu. “Gledališče je zame vzporeden svet, prostor, kjer je vse lepše in boljše. Tam obstaja cela majhna skupnost – čevljarji, tapetniki, krojači – in vsi skupaj ustvarjamo čarovnijo. Dolgo sem bila prepričana, da bo gledališče edini kraj, kjer bom delala,” mi pove z nasmehom. A življenje je, kot kaže, imelo drugačne načrte.

Na svetovno filmsko sceno je, pravi, stopila precej pozno, po petnajstih letih dela v gledališču, za katero je že takrat prejela številne nagrade in priznanja. Na videz naključno je na začetku tisočletja spoznala priznano italijansko kostumografinjo, danes štirikratno dobitnico oskarja, Mileno Canonero, in ta trenutek je, čeprav sta sodelovanje uresničili šele nekaj let pozneje, za Nikitović pomenil karierno prelomnico. „Dolga leta pred začetkom najinega sodelovanja sem spremljala njeno delo in jo imela za vzor. V Beograd je prišla delat na nekem majhnem filmu, ki na koncu sploh ni ugledal luči sveta, vendar me je še naprej vabila, naj delam z njo. Sprva nisem mogla sprejeti njenih ponudb, ker je bil moj sin še majhen, a po treh letih njenega vztrajnega vabila sem se ji pridružila pri filmu The Life Aquatic,“ pojasnjuje. „Naslednjih osem let sva bili neločljivi. Delo z Mileno je bilo zame kot magisterij, doktorat in še ena fakulteta hkrati. Vse, kar danes vem o filmu in kostumografiji, sem se naučila prav po njeni zaslugi. Da sem lahko pridobivala znanje pri eni največjih kostumografinj našega časa, je bilo neverjetno srečno in neprecenljivo doživetje,“ pravi kostumografinja, ki se je kljub impresivni mednarodni karieri odločila ohraniti svoj dom v Beogradu.

Marija Antoaneta, Sony Pictures

Marija Antoaneta, Sony Pictures

Ko je Canonero leta 2007 za film Sofie Coppole Marija Antoaneta prejela oskarja za najboljšo kostumografijo, je bila Nikitović njena prva asistentka. “Kostum iz obdobja je čudovit, vendar zahteva natančnost in predanost. Priprave so ključen del procesa. Ko smo delali na Mariji Antoaneti, internet ni bil tako bogat z informacijami, kot je danes. Referenc smo se večinoma lotevali prek slikarstva 18. stoletja, materiale pa smo fotokopirali in proučevali do najmanjših podrobnosti,” se spominja kostumografinja in dodaja: “Marija Antoaneta je prelomna, ko govorimo o pristopu k obdobju ter načinu interpretacije kostuma. Silhuete so bile povsem zveste 18. stoletju, a so kostumi dobili sodoben modni pridih.” Skupaj sta delali še pri nekaj filmskih naslovih, kot sta že omenjena The Life Aquatic With Steve Zissou v režiji Wesa Andersona in The Wolfman Johna Johnsona. Njuno uspešno sodelovanje je trajalo vse do takrat, ko je Nikitović prevzela vlogo glavne kostumografinje v filmu Roadkill Johna Stockwella. Filmske zgodbe, ki jih je “oblekla” s svojimi natančno premišljenimi kostumi, so se vrstile ena za drugo. Zadnja v nizu teh veličastnih zgodb je TV-serija Dune: Prerokba, katere kostumografija je že po prvi predvajani epizodi požela same superlative, v prihodnjem letu pa, tako upa, izide tudi Desert Warrior, film, ki ga je snemala leta 2021 v Savdski Arabiji, prav tako s skrbno domišljenimi kostumi.

Dina Proročanstvo, Courtesy of HBO

A kljub pohvalam, ki po prihodu na zaslone krasijo Prerokbo, zasnovati vizualno identiteto zgodbe ni bil preprost izziv, še posebej če imamo v mislih izrazito estetiko Denisa Villeneuva, ki se je močno vtisnila v zavest gledalcev. Dogajanje sledi koreninam ene najpomembnejših frakcij v univerzumu, skrivnostnega sestrstva Bene Gesserit, in čeprav se fiktivno vrača v preteklost, poteka v nedoumljivo daljni prihodnosti. Serija tako postane nostalgičen opomnik na bogastvo Herbertovega vesolja, hkrati pa ambiciozno gradi nove pripovedi in like. V sodelovanju s scenografom Tomom Meyerjem, s katerim je sodelovala pri filmu Papillon, ter v tesnem usklajevanju z izvršno producentko Alison Schapker in režiserji vseh epizod, je Bojana Nikitović našla estetsko rešitev, ki združuje filmsko vizijo in edinstven izraz serije, pri tem pa ohranja lasten značaj. „Bilo je zahtevno izogniti se primerjavam s filmi Denisa Villeneuva, vendar je priljubljenost teh filmov vsekakor pripomogla k zanimanju občinstva,” dodaja.

Proces ustvarjanja več kot 2000 kostumov je trajal eno leto. Za razliko od drugih projektov, kostumi za Prerokbo niso bili izposojeni ali prirejeni, ampak so bili na novo izdelani, da bi ustrezali posebnostim zgodbe. Ustvarjalna delavnica je obsegala oddelek za usnje, kovino, lasersko rezanje, tisk ter izdelavo dekoracij in dodatkov. “Na vsakem filmskem projektu mi je najljubši del procesa sam začetek, ko je vse še odprto in možno, ko ideje šele dobivajo obliko. Posebej rada obiščem velike tovarne z materiali. Zame je ključno, da tkanino otipam, vidim, kako pada in kako se obnaša v gibanju. Menim, da je izbira materialov odločilnega pomena, saj prav od njih je odvisno, kakšen bo končni videz kostuma,” pojasni Bojana in doda, da je tudi pri Dini velik poudarek namenila prav materialom. “Nekatere materiale smo celo izdelovali sami, kar me je zelo razveselilo. Moji sodelavci so pogosto zelo neučakani in želijo, da takoj začnemo z uresničevanjem, toda jaz raje počakam, dokler nisem povsem zadovoljna z materialom,” pravi. Kostumi sestrstva Bene Gesserit so postali vizualni simbol serije, saj odražajo njihovo skrivnostnost in moč, zlasti pri glavni junakinji Valyi Harkonnen, vodji tega skrivnostnega sestrstva, ki jo upodablja Emily Watson. Kot glavni navdih za kostume je Nikitović uporabila raznoliko paleto zgodovinskih referenc – od starega Egipta in srednjeveških redovniških oblačil do cesarske japonske mode in silhuet evropskega plemstva iz srednjega veka. Glede na bogato tradicijo in zgodovino naše regije ter dekorativno estetiko naših narodnih noš me je zanimalo, ali navdih kdaj najde tudi v teh krajih. “Da, vendar tega največkrat nisem zavestna. Če kakšna podrobnost ali kroj spominja na neko referenco iz naše regije, mi navadno kdo drug opozori na to. To je nekaj, kar preprosto nosimo v sebi in verjetno pride na dan povsem intuitivno,” pove med pogovorom o komentarjih, ki sva jih obe zasledili v spletnem neskončju.

Dina Prorčanstvo, Courtesy of HBO

No, poleg estetike je posebno pozornost namenila tudi funkcionalnosti kostumov. „Igralci so bili izjemno zadovoljni, ko so na vajah preizkušali kostume, kar mi je dalo velik zagon in potrditev, da grem v pravo smer,“ iskreno pravi Nikitović. Oblikovanje kostumov je odražalo bistvo likov in spremljalo njihov razvoj skozi dogajanje serije. Poseben poudarek je bil namenjen družini Corrino, Constantinu in princesi Inez, katerih življenja doživljajo pomembne prelomnice. „Bistvo kostuma ni samo v tem, da je privlačen in vizualno zanimiv, ampak da pri občinstvu ustvari kompleksnejši vtis o liku, četudi se gledalci tega ne zavedajo,“ sklene Nikitović in poudari, da kostumi niso le vizualni okras, temveč tudi ključen del pripovedne identitete. Ko sem razmišljala o vtisu, ki ga kostum pusti pri občinstvu, je nisem mogla ne vprašati, v kolikšni meri se razlikuje delo na gledališkem kostumu od tistega na filmskem prizorišču. „Zelo rada imam gledališče in se mu vedno rada vračam. Menim, da imamo v regiji izjemno bogato gledališko sceno z vrhunskimi igralci, in prav zato mi je v veselje delati v gledališču. Kljub temu se filmski in gledališki kostumi zelo razlikujejo. V gledališču nimate možnosti, da bi kamera ujela vsak, tudi najmanjši, detajl ali teksturo, ki ste jo ustvarili. Ko igralec stopi na oder, je ključen celosten vtis – lahko si privoščite določeno ‘pretiravanje’ ali dodatno poudarjanje, česar na filmu nikoli ne bi storili. Po drugi strani imate pri filmu in televiziji priložnost, da se posvetite finim podrobnostim ter se v pogovoru z režiserjem in direktorjem fotografije dogovorite, kako bodo ti detajli posneti.“

Dina Prorčanstvo, Courtesy of HBO

Prav ti detajli, o katerih govori, so tisti, ki nas navdušujejo v najnovejših kostumih, ki zahtevajo neverjetno predanost in natančnost, ki jo je cela ekipa vložila v njihovo ustvarjanje. “Na kostumih za Dune je delalo okoli sto dvajset ljudi. Obstaja cela skupina ljudi, s katerimi že dolga leta sodelujem in jim neizmerno zaupam. Eden od njih je moj asistent Srđan Perić, ki je zame več kot asistent. On je moja opora, z njim lahko delim ideje in vedno najdem način, kako jih uresničiti. Ni niti enega prstana, niti ene lasne sponke ali okraska, ki ne bi bil izdelan v naši delavnici. To je res velika stvar. Čeprav ne morem natančno povedati, koliko kostumov smo na koncu izdelali, še posebej, ker je vsaka od igralk imela po pet enakih kostumov, je bil ves ta proces impresiven. Spomnim se, kako sem na začetku prihajala v delavnico zgodaj zjutraj, preden bi vsi ostali prišli, in razmišljala, kakšno nalogo bom dala vsakemu od teh sto dvajset ljudi.” Posebno veselje ji predstavlja to, da je vsakemu od teh detajlov, pri katerih je ekipa vztrajno delala mesece, med snemanjem namenjena pozornost, ki si jo zasluži. “Ta projekt ni samo moj, ampak je rezultat truda cele ekipe, v kateri vsak prispeva na svoj način, in če bom kar koli od tega projekta ohranila v spominu, bo to lepota skupnega ustvarjanja,” sklene kostumografinja in pusti vtis, da je bilo ustvarjanje te serije za ekipo Bojane Nikitović veliko več kot le oblikovanje kostumov. Bila je to združena želja stotih ljudi, da skupaj ustvarijo nekaj velikega. Recite, da sem nepoboljšljiv romantik, vendar mar ni ravno to povezovanje edino, kar lahko ustvari pravo čarovnijo?