Kako je Loewe sploh izgledal pred Jonathanom Andersonom?

Ko se novice o odhodih in prihodih kreativnih direktorjev velikih modnih hiš začnejo vrteti po časopisnih naslovnicah, modno sceno običajno zajame “Televisa Presenta” vzdušje, v zakulisju se šepeta in ugiba, vznemirjenje pa pogosto spremljajo zapleti, vredni najbolj gledanih mehiških nadaljevank. Ena izmed takšnih govoric, ki že nekaj časa buri živahne razprave na spletu, zdaj pa postaja vse glasnejša, je, da naj bi Mario Grazio Chiuri, ki opravlja vlogo kreativne direktorice pri Diorju, kmalu zamenjal Jonathan Anderson, irski oblikovalec, ki se mu pogosto pripisuje laskavi naziv “najboljšega oblikovalca generacije”, ki že od leta 2013 krmari na čelu modne hiše Loewe. 2014.

V času, ko se kreativni direktorji na svojih položajih zadržujejo tako kratko, da sploh ne uspejo pustiti pomembnega pečata, je Anderson na čelu Loeweja že več kot desetletje. Nagnjen k inovativnosti in eksperimentiranju je z vsako novo kolekcijo prinesel paleto svežih in nepričakovanih idej, prav tako brezhibno izvedenih, tako da verjetno nikomur, ki je vsaj malce spremljal njegovo modno delovanje, ni niti na misel padlo, da je postal dolgočasen ali predvidljiv. Od mila na vrvici, ki res diši po steblih paradižnika, ko jih zaliješ v poletnem večeru, jaken, ki se zdijo kot “izrezane” iz nekakšne videoigre, ekscentričnih čevljev, ki so videti, kot da bi nogo vtaknili v vrečo z otroškimi baloni, torbic, ki izgledajo kot povsem realistična školjka ali oblek, ki lebdijo v zraku in kljubujejo gravitaciji, je Anderson v Loewe vtkal neverjetno dozo duhovitosti in domišljije ter na novo opredelil, kaj danes pomeni luksuz.

Bogato Loewe tradicijo, katere DNK je vgraviran v natančno obrtno izdelavo, je združil z vznemirljivimi sodelovanji, svežim pogledom, svojo umetniško žilico in funky estetiko ter pogumom, ki se ne ustraši ničesar, niti tega, da celo najbolj nore ideje poskuša spremeniti v dejanja – vse to je pripomoglo, da se je španska znamka povzpela na sam vrh lestvice najbolj zaželenih blagovnih znamk danes. Toda poleg meteorskega vzpona Loeweja se je zgodilo tudi to, da sta v zadnjem desetletju vizualna identiteta znamke in vizija Jonathana Andersona tako zrasli, da se je nemogoče ne vprašati: Kako bo videti Loewe, če Anderson res zapusti mesto kreativnega direktorja? Ali morda še bolj intrigantno: Se kdo spomni, kako je Loewe izgledal pred Andersonovo dobo?

Čeprav se Andersonovim sodobnikom (ali vsaj meni, se opravičujem) zdi povsem logično, da ga postavljajo na tako nonšalanten način, bi lahkotno enačenje Andersona in Loeweja lahko razumeli tudi kot golo ignoranco. Loewe je namreč danes ena najstarejših modnih hiš v Evropi in najstarejša pod okriljem LVMH-ja. Njegova zgodba se je začela davnega leta 1846, ko je skupnost španskih obrtnikov odprla vrata delavnice za proizvodnjo usnjenih izdelkov na ulici Lobo, prometni ulici v samem središču Madrida. Od samega začetka je dragocena delavnica izdelovala torbice, denarnice in škatle za nakit, a šele ko se jim je leta 1872 pridružil nemški mojster obdelave usnja Enrique Loewe Roessberg, je dobila današnje ime – Loewe, natančneje E. Loewe.

Zaradi natančnosti in kakovosti, ki ju je Loewe brezkompromisno prelil v vsako svoje delo, je postal ljubljenec aristokracije, med katero je bila tudi španska kraljeva družina, ki je Loeweju podelila kraljevi patent. To je bil trenutek, ko je Loewe začel svojo špansko širitev. Leto 1939 je pomenilo še eno prelomnico. Loewe je pod taktirko priznanega arhitekta Francisca Ferrera Bartoloméja odprl svojo trgovino na ulici Gran Vía v središču Madrida, butik pa se je od drugih ločil po velikih polkrožnih oknih z razkošnimi zavesami, ki so služile kot izložbe, medtem ko so hkrati diskretno zapirali pogled z ulice. Teatralne izložbe z umetniškim pridihom so se spreminjale vsako sezono in mimoidoči so nestrpno pričakovali, kako bodo videti. V svojem butiku v Barceloni je Loewe to tradicijo ohranil vse do danes.

Da bi začel poti svoje modernizacije, se je Loewe podal sodelovanje z modnimi oblikovalci šestdesetih let, ko je poleg usnjenih izdelkov začel proizvajati linijo ready-to-wear konfekcije. Leta 1985 je delež Loeweja odkupil LVMH in znamka začne z mednarodno širitvijo, nekaj let kasneje pa je bil izveden popolni prevzem znamke s strani LVMH-ja. Preden je Jonathan Anderson, v svojih poznih dvajsetih, prišel na mesto kreativnega direktorja, so ta položaj imeli trije oblikovalci pri Loewe: Narciso Rodriguez, José Enrique Oña Selfa in Stuart Vevers. Loewe je ves čas ostal zvest mojstrstvu izdelave kakovostnih usnjenih kosov, estetika znamke pa se je spreminjala v skladu s časom in trendi.

V želji, da bi Loewe približal mlajši generaciji, se je Rodriguez, ki je pozornost javnosti pritegnil z netipično poročno obleko za Carolyn Bessette-Kennedy, osredotočil predvsem na ready-to-wear konfekcijo, njegova estetika pa je temeljila na prefinjenem minimalizmu, natančnem kroju in čistih linijah, z ohranjanjem zeitgeista devetdesetih let. Potem ko se je oktobra 2000 zadnjič priklonil občinstvu, je njegovo mesto prevzel José Enrique Oña Selfa, ki je Loeweju prinesel nekoliko bolj teatralen pristop, bolj dramatične silhuete in bolj razkošne teksture. Čeprav so ga pogosto hvalili zaradi njegove ustvarjalnosti, je bil Oña Selfa pogosto kritiziran, da je njegova vizija preveč avantgardna za Loewe. Zamenjal ga je Stuart Vevers, ki je na položaj prišel leta 2008 in opravljal vlogo kreativnega direktorja vse do leta 2013 in začetka obdobja Jonathana Andersona. Vevers je poskušal posodobiti Loewe, hkrati pa ohraniti močno povezavo s tradicijo, modela Amazon in Flamenco sta z njegovo prenovo postala ikonični Loewe torbi, s svojimi drznimi barvami in sodobnimi silhuetami pa je utrl pot viziji, ki jo bo Anderson začel tkati s svojo prvo kolekcijo za Loewe leta 2014. Modna hiša s skoraj 180-letno tradicijo je danes nepredstavljiva brez Jonathana Andersona. Loewe ima za seboj dolgo preteklost, veliko daljšo od desetih let in edina stvar, ki jo lahko naredimo zdaj, je počakati in videti, kakšno zgodbo bo povedala prihodnost.