Pismo letu, ki mineva: Tanja Stupar Trifunović

Ob koncu leta sem najbolj nesrečna. Sčasoma sem to nekako sprejela. Skladam in preurejam predale v glavi in telesu, dohitevajo me vsi pretekli meseci v katerih se iz leta v leto zgodi vse več stvari, da mi je vse manj jasno kako ta vrtiljak sploh spraviš v le tristo petinšestdeset dni. Ko pride čas za povzetek, ne vem kaj naj rečem ali komu. Rada napovedujem in načrtujem, vendar mi je vse težje in težje in vedno pogosteje se mi zdi, da se namesto da gledam naprej, poskušam ustaviti in pogledati nazaj. Čudno in zelo zahtevno je to leto 2024 in že kdo ve kateri konec leta me preganja vprašanje, ali smo srečnejši ali pametnejši. Zato sem prosila štiri pisateljice in enega pisatelja, da z mano delijo, kako se jim zdi vse to s preteklim letom. Lamija Begagić, Tanja Stupar Trifunović, Lidija Deduš, Ivan Tokin in Eva Mahković so se osredotočili na leto, ki se končuje in zapisali, kaj si o njem mislijo. Spodaj preberite pismo Tanje Stupar Trifunović

Leto, ki daje in jemlje

Če bi leto 2024 predstavljali kot roman, kakšen roman bi bil to, kdo bi bili glavni liki, kakšna bi bila atmosfera, bi zgodba tekla kronološko mesec za mesecem, z negotovostjo, strahom, kulminacijami v vojnah, smrtmi, poplavami in potresi? Leto, ki se je vsega dotaknilo s temnimi obrisi, ki je vtisnilo svoje boleče sledi v katere smo padli in se iz njih izvlekli, poskušali dojeti mirne otoke, sestavljene iz majhnih intimnih užitkov in osebnih zgodb. Če bi bil glavni junak, bi mi bili njegovi epizodni liki. Vidim nas kako ležimo in vstajamo z upanjem, da bomo premagali stiske, na potovanjih, ki se odprejo pred nami in nas popeljejo v druge vasi in mesta, kjer živijo ljudje, kot smo mi. Pripravljeni so graditi sebe in svoje dneve iz nič in kljub svoji teži. Kako je eno leto uspelo postati tako težko? Je junak, ki raste z vsemi svojimi dnevi in zgodbe so vtisnjene v vsakega od njih. Naseljujejo ga ljudje. Teža človeških zgodb pritiska na planet. V en dan se stisne celo množico odhodov in prihodov. Letos se je odločil oditi. Lahko bi ga imenoval tudi Ursula, čeprav se ni tako imenoval, imel je bolj običajno, lokalno ime, v vsem drugem pa je bila kot Ursula iz “Sto let samote”. Živela je tako dolgo, da smo že pozabili, da je smrtna. Iz leta v leto se je krčila in sedela na istem naslanjaču ter pripovedovala svoje neskončne zgodbe, dokler je nismo nehali poslušati in opazovati. Le včasih nas je ta glas skozi plasti vsakdanjega dne dosegel kot glas vsevednega pripovedovalca, ki se spominja vseh nas in našega življenja bolje od nas samih. In potem je nenadoma vse utihnilo in celotna hiša je utihnila. Tako smo jo pospremili, po vaški poti, tiho, s poklonskimi glavami, v majhni koloni na zadnjem repu avgusta, ki ni prenehal peči po koži, glavi in obrazu, po katerem so solze pozdravile našo Ursulo, ki je preskočila sonce in se spustila v senco zemlje.

In leto je reklo: “Jaz sem leto, ki jemlje in daje.” In nadaljevalo pot.

Kje je otok v tej zgodbi, ki ga bom lahko ujela? Otok je lahko narava. Jasa s pogledom, v katerega se potisnejo oblaki, drevesa in dve ali tri hiše v daljavi. Prizor je pomirjujoč. Pravi, čeprav so barve spremenljive in se odtenki zelene prelivajo v rumene in zemeljske odtenke in včasih sem popolnoma obdan z meglo, sem še vedno trajno pred vašimi očmi in se lahko vrnete k meni z vseh svojih potovanj. Otok je lahko tudi ena hiša, ki jo skoraj nezavedno naselimo, vrisana v sliko. Okoli nje lajata dva psa. Ko se približujem hiši, njuni repi letijo skozi zrak, njune šape veselo udarjajo ob zemljo, medtem ko pritečeta proti meni, polna življenja in neke prvinske igre, ki se prebuja tudi v meni. Zdaj tečemo po hiši kot vesele živali in lovimo sonce nad nami. Leto nas pogleda in reče: »Nekaj sem ti vzel, nekaj sem ti dal« in odide dalje.