Nova modna zgodba Marije Kulušić združuje moderne silhuete s povsem nepričakovanimi detajli

“Vedno se sprašujem, kaj bom mislila o tej zasnovi čez pet ali deset let,” mi odgovori Marija Kulušić, ko na mojo pobudo, že kdo ve kolikič po vrsti, začneva pogovor o sezonah. A vendar, ne glede na to, kolikokrat se poglobiva v isto temo, se na koncu vedno dokopljeva do istega zaključka: da je edini cilj njene mode brezčasnost, da je ravnodušna do trendov in drugih modnih zapovedi ter da jo je nemogoče umestiti v katerikoli letni čas, čeprav moda še vedno vztrajno poskuša, čeprav to že zdavnaj nima pravega smisla.

Epitet “brezčasen” nekako nakazuje, da bo nekaj estetsko prijetno čez leta, celo desetletja, in bi lahko koga napeljalo na misel, da je edini način, da oblikovalec to doseže ta, da igra na varno. Ne glede na to, kako “klasičen” je Mariin dizajn, ga nikakor ne moremo opisati kot “igrati varno”. Nasprotno, zagrebška oblikovalka v svoje delo vedno vtke kakšno nepričakovano intervencijo, kakšen material preuredi v modni kos (kot je na primer odeja, ki jo je nekoč preoblikovala v plašč in šal), spomni se, da bo čipka na obleki videti še posebej puhasta in eterična, če jo bo natančno izrezala in aplicirala na isto čipko ali pa bo svilo okrasila s tehniko barvanja. Njeno delo je vedno potovanje v neraziskano, odkrivanje novega, raziskovanje kam jo lahko popelje začetna ideja, zato Marija, in to je njena velika prednost, sijajno balansira med nosilnostjo in ustvarjanjem nečesa, kar daje vtis nenavadnosti, svežine in unikatnosti. Vsaka Marijina kolekcija je rezultat določenega potovanja, njeni vrhunci pa so vidni v majhnih, nepričakovanih detajlih, v novih krojih in inovativnih pristopih, kot utrinki ideje, ki ji ni dala miru. Prav takšna je nova kolekcija, ki jo je Marija premislila do zadnjega gumba ter jo ustvarjala potrpežljivo, skrbno in predano.

Tvoje kolekcije so iz sezone v sezono prepoznavne po izjemno natančnem ročnem delu. Kateri kos iz te kolekcije se ti zdi najbolj poseben? Je kakšen, o katerem si največ razmišljala ali mu posvetila največ časa?

Ljubezen do ročnega dela je zame hkrati vir zadovoljstva in izziv, saj pri tem velikokrat izgubim potrpljenje. Vendar me takšno delo uči potrpežljivosti, zato v vsako kolekcijo namerno vključim detajle, ki zahtevajo veliko predanosti. V tej kolekciji izstopa obleka z neverjetno količino svile, ki sem jo potrpežljivo zbirala, a tudi obleka, ki sem jo mesece pripravljala z ateljejem v Milanu. Čeprav gre za strojno vezenje, je ta kos zahteval ogromno časa in truda.

Rezanje čipke, ročno barvanje, doslej si v svojih modnih zgodbah uporabljala različne slow fashion tehnike. Ali si raziskovala ali uporabila kakšno novo tehniko v tej kolekciji, ki je zate posebej zanimiva?

Ne bi rekla, da so to inovativne metode, a si rada postavljam izzive in delam z materiali ali tehnikami, s katerimi se še nisem srečala. V tej kolekciji je bil poseben poudarek na šivanju jeklenih medaljonov, pa tudi medaljonov iz školjk, kar je bil izjemno zanimiv postopek.

Kakšno je bilo izhodišče te kolekcije? Ali obstaja en kos, ki je vse začel in mu služil kot glavni navdih?

Izhodišče te zbirke so bili elementi narodnih noš, predvsem tistih iz Dalmatinskih zagor. Ti elementi so ponekod povečani in uporabljeni na način, ki se razlikuje od originala, ponekod pa so, tako kot srebrni dukati iz vrliške narodne noše, skrbno in dosledno ročno našiti. Ti elementi se uspešno prepletajo z modernimi silhuetami, ki sledijo ženskemu pasu in poudarjajo boke, kar je značilno za žensko narodno nošo. Tudi v zbirko sega problematika malomarnosti, nepomembnosti in propadanja narodnih noš in raznih elementov, ki jih vidimo na tovrstnih predmetih. Na določenih kosih oblačil so razčlenjeni na manjše detajle ali pa so namerno nedodelani ali nešiti. Ne bi moglla reči, kateri komad je bil prvi, ker so se med seboj dopolnjevali, nekateri pa so dolgo ostali napol dokončani, medtem ko sem delala druge.

Kaj dela to zbirko posebno v primerjavi s prejšnjimi? Po čem si jo boš osebno najbolj zapomnila?

Ta kolekcija je posebna, ker sem prvič imela priložnost uporabiti strojno vezenje, razvito v sodelovanju s podjetjem Tajima, vodilnim podjetjem za strojno vezenje. Kot dobitnica njihove nagrade sem imela priložnost obiskati studio Auriga v Milanu, kjer sem razvila dizajn iz kovinskih niti in steklenih perl. Ta element spominja na detajle, ki jih običajno vidimo na narodnih nošah, z luknjičastimi perforacijami kot na zanki, a medtem ko so pri običajnih nošah ti elementi izdelani ročno, je tukaj vse delo opravil stroj. Čeprav je bilo končno vezenje narejeno hitro, so bili potrebni meseci testiranja in priprave vzorcev.

Za katere priložnosti misliš, da bo ta kolekcija najbolj primerna? V katerih situacijah bo po tvojem mnenju najbolj izstopala?

Kot pri vsaki kolekciji izhajam iz sebe in svojega osebnega okusa ter želim ustvariti kose, ki bi jih tudi sama rada nosila. Zame je pomembno, da ostanem zvesta temu načelu, hkrati pa poskrbim, da je vsak kos brezčasen. Vedno se sprašujem, kaj si bom o tem dizajnu mislila čez pet ali deset let. Zato vsakega od teh kosov vidim kot možnost za različne življenjske priložnosti – od odhoda v službo, preko sproščenih druženj in svečanih dogodkov, pa vse do poletnih počitnic.

Preden se lotim pisanja zame posebej pomembnega besedila, poskrbim za glasbo, ki mi bo pomagala odplavati v vzdušje, ki ga bom pozneje želela prenesti z besedami. Kakšno glasbo si poslušala, ko si delala na tej zbirki?

Večinoma sem delala v tišini. Glede na okoliščine mojega življenja, na katere se nisem mogla pripraviti, je bilo to zame najtežje leto doslej in potrebovala sem mir in tišino. Če bi morala izpostaviti nekaj, kar sem občasno poslušala, je bil to Mozartov Koncert za klavir in orkester št. 23 v A-duru.

Lookbook s kosi iz nove kolekcije Marije Kulušić v galeriji:

Photo: Denis Butorac
MUA/Hair: Petra Sever
Model: Ana Plisnić (Faith Model Management)