Na predvečer razstave v Sarajevu nam je Saša Tatić razkrila skrivnost, kako oditi, a ostati

Sašo sem spoznala zjutraj, verjetno po jutranjem ritualu, ko je ob kavi prebrala nekaj poglavij knjige, zato je na najin pogovor prišla vesela in spočita, še posebej v primerjavi z mano, ki sem se komaj izkotalila iz postelje. “Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, če ne bi zjutraj preživela ene ure s knjigo in kavo,” je dejala umetnica, ki priznava, da je zgodnja vstajalka in si vedno vzame čas, da poskrbi zase. Aktivno branje je ena od stvari, ki je zaznamovala letošnje leto zanjo, njena načitanost pa ni razvidna le iz njenega elokventnega načina izražanja, temveč je vplivala tudi na njeno umetnost in ustvarjalnost. Ljubezen, ki jo je skozi leto razvila do branja, ji je pomagala, da se je osvobodila na področju literature, zato njena najnovejša razstava v galeriji Manifesto v Sarajevu ne bo le umetniška razstava, temveč multimedijska razstava – in komaj čakamo, da jo vidimo v vsem njenem sijaju.

“Eden mojih velikih navdihov je bila Milena Marković, ki sem jo letos odkrila po naključju. Njen slog pisanja v romanu Deca mi je tako lepo ugajal, da sem spoznala, da si lahko dejansko svoboden in pišeš popolnoma in iskreno iz sebe,” mi je povedala. Na literarni poti so ji pomagali tudi prijatelji, ki so jo vodili in svetovali, kaj naj bere, ter tečaj pisanja s pisateljico Tanjo Stupar Trifunović. Tečaji kreativnega pisanja in strokovnjaki iz industrije, ki jih vodijo, so ji dali potrditev, da ima njeno delo umetniško vrednost, kar je bilo vse, kar je potrebovala, da se osvobodi in svoje razstave podpre z drugim umetniškim izrazom. “O sebi še ne razmišljam kot o pisateljici, vendar rada pišem,” je dodala v pogovoru o svoji pisateljski poti.

“Vedno sem imela afiniteto do pisanja in od nekdaj nekaj zapisujem, od dnevnikov do osebnih opazovanj, toda tokrat sem se prvič malo bolj usmerila in napisala neko obliko poezije.”

Tako se je konec avgusta zahvaljujoč novoodkriti ljubezni do literature razvila ideja za dolgo načrtovano razstavo v galeriji Manifesto, ki je pravzaprav Sašina prva samostojna razstava v Bosni in Hercegovini. Čeprav je zelo navdušena nad to priložnostjo, priznava, da ji je težko, da njena prva razstava ni bila organizirana v Banja Luki, kjer se je rodila, živela in študirala. “Leta, ki sem jih preživela v Berlinu, pa so me bolj povezala z ljudmi, ki prihajajo iz Sarajeva, in sklepala sem prijateljstva z lokalnimi umetniki, zaradi česar sem se tudi tukaj počutila kot doma.” Dejansko je Saša v Sarajevu prav tako doma kot v domačem kraju in verjetno tudi v Berlinu, saj prostor napolnjuje s svojo toplo in pozitivno energijo, zato si težko predstavljam kraj na svetu, kjer ne bi zasijala.

Saša že nekaj časa živi v Berlinu, izkušnje mlajše generacije izseljencev pa so motiv, ki prežema številna njena dela. Kot sama pravi, ona je samsko dekle v Berlinu, kjer ne živi nihče od njenih družinskih članov, zato so tamkajšnji prijatelji velik del njenega življenja. Berlin je stičišče številnih kultur, narodnosti in religij, zato ima samo mesto dušo, ki pušča pečat na turistih, ki ga obiščejo čez vikend, izseljence, kot je Saša, pa je za vedno spremenilo. Saša poudarja, da ljudje gojijo stereotip o priseljencih v Nemčiji, ki temelji na prejšnjih izkušnjah generacije gastarbajterjev, v resnici pa njeno življenje ni takšno: “Ne živimo tam v družbi v poskušanju ohranjanja svojih tradicij in vrednot. Seveda obstaja neka mera tega, vendar je naravno, da se vključite v družbo in ji poskušate ponuditi nekaj, kar ste prinesli s seboj, hkrati pa absorbirati stvari, ki vam jih ponuja okolje.” Celotna izkušnja, pravi, jo je spremenila v osebo, ki jo je težko razložiti družini.

Umetnica ima zelo tesen odnos s starši in sestro, vendar se je sčasoma začela zavedati, da med njimi obstaja odmerek medsebojnega nerazumevanja – kot da ne razumejo, kakšno je njeno življenje v resnici, medtem ko ne ve, kako jim ga pravilno prikazati, morda zato, ker je tudi njej sami veliko stvari nejasnih. “To razstavo vidim kot poskus, da staršem razložim, kako je živeti zunaj, pa tudi mojega razumevanja njihove perspektive,” mi je povedala Saša. Vse svoje občutke, dvome in celo majhne boje, Saša izraža skozi umetnost. “Imam izjemen privilegij, da živim sama in samska v Berlinu, kjer se lahko posvetim temam, kot je preizpraševanje mojega odnosa s starši,” se je smejala in pojasnila, da ji je spreminjanje teh misli v umetnost pravzaprav povsem naravno, ker so del nje. Vendar pa je na podlagi odziva ljudi na njena dela kmalu ugotovila, da v svojih mislih, ne glede na to, kako specifične se zdijo, ni sama, saj se je z njeno umetnostjo poistovetilo veliko mladih, ki so se iz naše regije preselili v različna mesta po svetu.

To bi lahko veljalo tudi za razstavo Drago mi je da si tu (Veseli me, da si tukaj), ki se odpira jutri, ravno pravočasno za praznike, ki so za družine, katerih člani živijo daleč stran, čas ponovnega srečanja z ljubljenimi. Verjamem, da bodo številne Sašine besede in nove misli ostale vtisnjene v glave drugih mladih izseljencev, a tudi razburjale domišljijo tistih, ki so ostali, ki verjamejo, da se nekje drugje cedita med in mleko ali pa je hladno in odtujeno.

na dvije stolice sjediš/a zapravo/na dvije ivice stojiš/nikad dovoljno ovdje/nikad više dovoljno naš/a isto tako/nikako dorasti do tamo/ni blizu dovoljno njihov

Galerija in umetnica sta ekskluzivno za Vogue Adria odprli vrata razstavnega prostora, medtem ko so postavljali Sašino impresivno razstavo. Zaradi logistike in praktičnosti je Saša vsa dela za to razstavo v Sarajevu naslikala v ateljeju Bojana Stojčića in Kemila Bektešije, ki sta ji odstopila svoj prostor za delo. Bojan Stojčić je tudi kustos te razstave, in kot pravi umetnica, “velika podpora”, ki jo je potisnila iz cone udobja. “On je človek, ki mu zaupam in vem, da ne bom naredila napake, če ga bom poslušala.”

Ko vstopite v razstavni prostor, vas pozdravi hudournik Sašinih besed v različnih barvah, napisanih z njenim rokopisom in v treh različnih jezikih, zaradi česar se počutite, kot da ste se znašli v umetničini glavi, v vrtincu njenih misli. Na prvi pogled je nepovezano besedilo pravzaprav Sašina pesem, monolog, v katerem poskuša predvsem sebi, pa tudi svoji družini, razložiti svoje občutke in jih tudi razumeti. Besedilo, na katerem temelji razstava, je pravzaprav umetničin miselni tok: “Nekako se je zgradilo in razvilo v obliko, za katero sem mislila, da jo bom sčasoma izpopolnila, toda bolj ko sem ga brala, bolj je tok ustvarjanja zvenel primerno in sem ga ohranila v tej obliki,” zato celotna razstava izžareva neverjetno intimnost.

Sašin pristop k slikarstvu je zelo specifičen in sodoben. Za mnoga njena dela je značilna igra z besedilom, besednimi zvezami in mislimi, slog, ki ga je razvila po pandemiji. “To je bil naporen čas, ko sem želela narediti nekaj novega. Prvotna ideja je bila ustvariti fraze in slogane, ki mi pridejo na misel in ki jih zbiram v pogovoru z ljudmi.” Saša je strateško uporabila slog, ki ga običajno vidimo na družbenih omrežjih, predvsem na Instagramu. “Malo sem se poigrala z všečnostjo – barve so precej fotogenične, ta vidik, da se lahko vstaviš in prilegaš samemu delu in se tukaj fotografiraš, je dal delu priložnost, da raste samostojno prek Instagrama in posledično se tudi več deli,” mi je pojasnila svoje taktično razmišljanje. Poleg tega, da so dela zagotovo estetsko lepa, je del njihove privlačnosti prav v tem, da sledijo času in da izgledajo kot utelešenje dobro urejenega feeda. Umetnica ga je z leti dvignila na višjo raven – zdaj je na primer napisala celotno spremno besedilo, ki ga bo izvedla na jutrišnji otvoritvi razstave, medtem ko se sprehaja med besedami, ki jih izgovarja, in uspešno izkoristila priložnost, da uporabi celoten prostor. Poslikali so stene in tla razstavnega prostora, Sašina dela obesili na platnu, šest njenih animacij pa bo v prostoru projiciranih na televizije. S to razstavo je v svoj delovni proces vnesla še eno novost, iz rokopisa je izdelala pisavo, ki ji bo olajšala ustvarjanje in prepisovanje del.

Ko gledam Sašine misli, ki s svojo barvitostjo krasijo stene galerije, se moram vprašati, ali bi bilo vse to – svoboda umetniškega izražanja, sodobni grafični medij, ki ga uporablja, in razstava v eni največjih galerij sodobne umetnosti v Bosni in Hercegovini – mogoče, če ne bi odšla. “Imela sem srečo, da sem študirala s skupino ljudi, v kateri smo vsi imeli ambicije, da bi se ukvarjali z umetnostjo. Če bi vsi ostali tukaj, bi bilo veliko lažje nekako nadaljevati in bi bilo bolj izvedljivo,” mi pojasnjuje Saša. “Toda glede na okoliščine in ko vidim generacije, ki so prišle za nami, kako predani so umetnosti in kako težko je uravnotežiti ukvarjanje z nečim drugim z umetnostjo, mi postane jasno, da je tukaj veliko težje in da bi bilo zame verjetno veliko bolj zahtevno.” Zaupala mi je, da je početi nekaj drugega ob ustvarjanju umetnosti, resničnost umetniškega življenja. Saša dela tudi v galeriji v Berlinu, kar ji daje dovolj časa in prostora, da se posveti tako svojemu delu v ateljeju kot sebi. V času med dodiplomskim in magistrskim študijem je delala v kavarni, zaradi česar se je spraševala o svojih odločitvah in obžalovala, da se ji ni odprlo več poklicnih priložnosti. V Berlinu, kot pravi, je manj pomembno, ali zaslužiš denar v baru ali galeriji, saj nihče ne dvomi v tvojo umetniško identiteto.

“Tako sem navdušena, da sem obkrožena z veliko umetniki. Nihče ne dvomi v tvoj umetniški status, če imaš ob strani kakšno drugo delo, ker je to resničnost življenja večine umetnikov.”

Berlin je njenemu umetniškemu izrazu dodal novo, svežo temo. Kot navaja, so jo v Bosni in Hercegovini zanimali problemi vsakdanjega življenja, življenje v Nemčiji pa je v njej prebudilo v nostalgične občutke, ki danes prežemajo njena številna dela. Toda ko se pogovarja s svojo družino, se včasih počuti, kot da ji ni dovoljeno izraziti nobene oblike nostalgije: “Takoj začnejo govoriti: Oh, ti si tam čisto sama, nimaš nikogar svojega, morda bi nas morala obiskati – vendar se ne zavedajo, da tudi ko pridem sem, se ta nostalgični trenutek nikoli ne izpolni v obliki, ki jo potrebujem.” Pa vendar sta nostalgija, ki jo čuti Saša, in potreba po pripadnosti tu in tam povsem naravni čustvi, ki ju preoblikuje v umetnost.

V spremljevalnem besedilu razstave Drago mi je da si tu, Saša postavi vprašanje: “Kako oditi, a ostati?”, na katero se mi zdi, da bi lahko lahko ona sama imela odgovor. Ali ni z novimi prijatelji, novim življenjem in novimi priložnostmi odšla v Berlin, vendar je z umetnostjo, znanci in družino še vedno ostala? Zato sem ji zastavila retorično vprašanje, ona pa mi je povedala svojo skrivnost, da je vedno povezana s svojo domovino, čeprav živi več kot 1.300 kilometrov stran: “Vedno se zanašam na svoj odnos z družino, ki je zame zelo pomemben. S svojo sestro sva si zelo blizu, s katero se slišiva vsak dan, od nje vedno natančno izvem, kaj se dogaja z najinimi starši – včasih radi utišajo nekatere svoje bolečine med našimi klici. Zaradi njih čutim potrebo in željo, da pridem in ostanem v Bosni, vendar je moje življenje v Berlinu postalo tudi točka, kjer vedno srečujem naše ljudi.” Umetnica je nedvomno pustila svoj pečat v Nemčiji in po vsej regiji, na koncu pa lahko rečem le, da me veseli, da je tukaj in da si bomo lahko jutri zvečer ogledali njeno samostojno razstavo.

Sašina razstava Drago mi je da si tu (Veseli me, da si tukaj), bo v galeriji Manifesto odprta do konca januarja, medtem ko pa je tukaj, umetnica sodeluje tudi na skupni razstavi kolektiva Crvena iz Sarajeva, ki se prav tako odpira ta teden.

Fotografije: Ajla Sakić
Styling: Vintage shop Kryza, Berlin