Genialni filmi leta 2024 za katere še niste slišali

Filmsko leto 2024 se je zame začelo s Popolnimi dnevi, Wendersovim (res popolnim) ljubezenskim pismom japonskemu titanu Ozuju, v podzemni dvorani newyorške Angelike, katere projekcije vsakih nekaj minut zmoti ropot podzemne železnice. Naslednjih dvanajst mesecev, zaznamovanih s preobilico dela, snemalnih lokacij, festivalov in mednarodnih selitev, bo spremljalo tudi nekaj filmov, ki sem jih v tem (prekratkem) času uspela pogledati. Zato z vami delim seznam tistih, ki so tako ali drugače zaznamovali preteklo leto in jih regionalno občinstvo – iz razlogov, o katerih bi lahko razpravljali – ni imelo dovolj priložnosti spremljati. (Na srečo lahko leta 2025 začnete s streamingom!)

La Bête

Čeprav je bil na festivalu premierno prikazan konec lanskega leta, je Zver v knnimeatografe prišel šele leta 2024 in je tako prilezel na vrh tega seznama. Na podlagi (skoraj) istoimenskega romana Henryja Jamesa – o človeku, ki desetletja preživi v strahu pred neznano katastrofo, da bi končno ugotovil, da se ta skriva prav v tem, da je zapravil svoje življenje v čakanju nanjo – novi film Bertranda Bonnella to premiso razvije v dveinpolurni znanstveni fantastični ep, katerega osrednja romanca presega meje prostora in časa. Z igralsko zasedbo, ki vključuje režiserja Xaviera Dolana v vlogi umetne inteligence, kontroverzno newyorško podcasterko Dasho Nekrasovo ter vedno izjemno Léo Seydoux, Zver popelje gledalce skozi pariški Belle Époque, sodobni Los Angeles in futuristično družbo pod nadzorom umetne inteligence. Film se zaključi z izjemnim krikom, ki vas bo preganjal še dolgo po odjavni špici.

Photo: La Bête, Ad Vitam, Carole Bethuel

Photo: La Bête, Ad Vitam, Carole Bethuel

Bird

Britanska mojstrica Andrea Arnold se je letos vrnila na velika platna s Ptico, zgodbo o dekletu, ki odrašča v na videz krutem okolju, prepletenem z revščino. Vendar je čar filma ravno v tem, da svoje mračne podobe, ki so bile že neštetokrat reciklirane v angleških socialnih dramah, predstavi na način, kot ga še niste videli. S pisanimi soray tanom, najstniškimi nosečnostmi, elementi magičnega realizma in najboljšim Barryjem Keoghanom doslej, Ptica tako občinstvu kot svoji junakinji razkriva posebno lepoto sveta, v katerem je lepoto včasih težko najti.

Photo: Bird, Ad Vitam, Atsushi Nishijima

Photo: Bird, Ad Vitam, Atsushi Nishijima

I Saw the TV Glow

Če gre verjeti Martinu Scorseseju in Paulu Schraderju, ima danes najizvirnejši filmski glas Jane Schoenbrun, trans režiserka, ki je v zadnjih letih postala ikona ameriške indie scene. Po prvencu, ki so ga navdihnili temni kotičkii YouTuba, letošnji I Saw the Glow of TV spremlja dva prijatelja, katerih življenja se, celo leta po tem, ko je bila oddaja ukinjena, vrtita okoli skrivnostne televizijske serije, ki sta jo gledala kot najstnika. V svojem jedru žanra grozljivke je ta zgodba oda tistim, ki so našli, a tudi – v svoji resnični grozljivki – izgubili dele sebe v zaslonih, pop kulturi in internetni dobi Y2K.

Photo: I Saw the TV Glow, A24

A Different Man

Če ste uživali v Substanci, ali tudi če vas ni pritegnila, si vsekakor velja ogledati Drugačnega človeka. Sebastian Stan v filmu upodobi nesrečnega in neuspešnega igralca, ki se v prvih dvajsetih minutah znebi svojega (ekstremno) deformiranega obraza – le da kmalu ugotovi, da morda prav obraz nikoli ni bil glavni vir njegovih težav. Z vso svojo ironijo in nadrealističnim šarmom je prava posebnost filma Adam Pearson, igralec, ki upodablja “pošastno” ogledalo Stanovega lika brez protetike, prav zato, ker tudi sam trpi za iskano motnjo. Edinstveno delo, ki pri nas skorajda ni bilo razširjeno, vzbuja predsodke tudi najbolj naprednih gledalcev in ponuja alternativno vizijo o tem, kaj je lepota in kaj zver.

Photo: A Different Man, A24

Photo: A Different Man, A24

Ljósbrot

Ko se zdani, najnovejše delo islandske vizionarske režije Rúnarja Rúnarssona, je nežen in pristen prikaz žalovanja, vendar z nenavadnim preobratom – osredotoča se na ljubimko pokojnega, ki je prisiljena dan njegove smrti preživeti v družbi njegove partnerice, ki jo je nameraval zapustiti že naslednji dan. Film, ki navsezadnje preseže pričakovane konflikte, obravnava tisto, kar nenadoma postane nepomembno in se sooči z neizmerljivo veličino izgube ljubljene osebe z vso drobno banalnostjo, pri kateri življenje lahkomiselno vztraja.

Photo: Ljósbrot, Jour2Fête

Photo: Ljósbrot, Jour2Fête

Nightbitch

“Grozljivka za moške, komedija za ženske,” so besede, s katerimi je režiserka Marielle Heller opisala svojo ekranizacijo uspešnice Rachel Yoder. Zgodba je preprosta: nekoč uspešna umetnica, razočarana nad svojo vlogo stay at home mamice zapletenemu dvoletniku, se ponoči začne spreminjati v psa in tavati po soseski. Čeprav jo v veliki meri nosi karizmatični in iskreni nastop Amy Adams, se NightBitch poglobi (s precejšnjo mero smeha) v nemogoča pričakovanja sodobnega materinstva in v odgovor ponudi lajež.

Photo Courtesy: Nightbitch, Searchlight Pictures