Logo
Please select your language

Photo: Ema Bednarz
Photo: Ema Bednarz
News

Galerija Svjetlo je največja mala galerija v Zagrebu

Nives Bokor

18 decembra, 2024

Za ime pisateljice Luize Bouharaou sem slišala pred nekaj leti. Po pričakovanjih, ko boste slišali njeno ime in priimek, ga boste težko pozabili. Bilo je v kontekstu njenega dela z uvajanjem literature v zapore. Navdušila me je, saj je to posebna vrsta optimizma, ko imaš potrebo pomagati tistim, ki so škodili drugim. Verjamem, da gre za globoko obliko empatije, zaradi katere imajo takšni posamezniki vedno roko podpore za vsakogar. Prepričana sem, da je to razlog, zakaj je njeno pisanje tako cenjeno. Dejstvo je, da najlepše pišejo najbolj čustveni ljudje. Svet okoli njih jih prežema tako intenzivno, da morajo ta čustva enostavno preliti na papir.

Zdaj Luiza ponosno stoji za novo pridobitvijo zagrebške kulturne scene, Galerijo Svjetlo. Čeprav, mi pove, sprva ni nameravala odpreti ateljeja ali galerije. A kot se v življenju rado zgodi, nas včasih najde tisto, kar nam je usojeno. Luisino usodo pa je iskanje pisarne, da bi se izognila prepletanju poslovnega in zasebnega življenja, spremenilo v galeristko, ko jo je videla na seznamu prostorov za najem. Pogled na ulični lokal na Krajiški 1a, velik 23 kvadratnih metrov z visokimi stropi in velikim oknom, ji je spremenil življenje.

Domagoj Rogina i njegov ciklus ulja na platnu velikih formata “Tlo”

“Podoba tistega razmajanega in leta zapuščenega prostora na naslovu v moji glavi je trčila ob moje davno odpisane sanje, da bom nekoč imela mizo v prostoru z velikim oknom, ki gleda na ulico, in preveliko količino angleških romanov, kjer liki sedijo na oblazinjenih okenskih policah in berejo,” se smeje. “In evo, danes imam likovni atelje, kjer pišem, vodim bralni krožek in pisateljske delavnice, kjer drugi sodelavci vodijo delavnice poezije, proze, animiranega filma za otroke, pred kratkim smo začeli s pilotnim spodbujanjem zgodnjega branja v Vrtcu in Krajiški, kjer z malčki v jaslih beremo prve slikanice, medtem ko tole tipkam, je v izložbi razstava Vide Meić in Ivana Jozića … Prijatelji se šalijo, da sem stlačila največjo možno količino umetniške vsebine v čim manjši prostor. Zelo sem resna, ko rečem, da sem ravno zaradi tega tako izpolnjena vsakič, ko odprem ta vrata.”

In res, Luizini prijatelji se ne šalijo, tam vas čakajo delavnice kreativnega pisanja, proze in poezije, Šola animacije Lumi Filma ter različne razstave, ki jih pripravlja v sodelovanju s kuratorkama Leilo Topić in Nives Sertić.
To premierno leto je bila tema razstav, primerno, svetloba v vseh njenih simbolnih ali meta/fizičnih manifestacijah. Izbrali so 3 umetnike/ce in en kolektiv, in sicer slikarja Domagoja Rogino in njegov cikel olj na platnu velikih formatov “Tla”, sodelovanje grafičarke Vide Meić in pisatelja Ivana Jozića “Šepetanje bankomatom in druge nežnosti”, biomimetično instalacijo okoli 50 skulptur “Življenje pod velikim pritiskom” avtorice Manuele Pauk in serijo ilustracij “Ne obupaj nad lučjo”, ki jo podpisuje Iniciativa za svobodno Palestino in oblikovalka Ivona Cvitković, ter ki prikazuje vsakodnevni odpor do genocida in najtežjih življenjskih razmer palestinskega ljudstva.

Čeprav lahko na prvo žogo rečemo, da “majhna galerija majhen pomen, velika galerija velik pomen”, bi se strinjala z Luizo, da temu ni vedno tako. Čeprav so veliki prostori, kamor zahajamo zaradi kulture, za nas nujni, so izjemno pomembni tudi majhni. “Če je naš cilj, da ljudje resnično živijo umetnost v vsakdanjem življenju, in to je cilj mojega celotnega desetletja dela v kulturi, potem moramo delovati tudi v drugo smer, približati umetnost ljudem. Da bi z njo zares živeli, nam mora biti umetnost dostopna tako finančno kot prostorsko. Biti nam mora dobesedno in metaforično blizu in prav v tej bližini in v tej obvladljivosti je prednost majhnih prostorov v skupnosti. Tri strani poglobljeno prebranega besedila na delavnici, pet minut pred pokrajino velikega formata sredi življenjskega vrveža ni malo, pravzaprav je veliko. V tem življenju se borimo s toliko stvarmi, super je, da si lahko mimogrede privoščimo nekaj lepote, ki je lahko dosegljiva.” Dodaja, da je Galerijo poimenovala Svjetlo (Svetloba), ker nam v tem času, ko imamo svetlobnega onesnaževanja na pretek, primanjkuje prave svetlobe. “Tistim, ki ponujajo toplino in pomen, ki sta nujno potrebna za naše življenje in vse življenje na tem planetu.” Nasmejem se. Koliko svetlobe lahko ena oseba prinese v življenja drugih. Hvala ti Luiza.

Fotografije: Luka Pešun

VOGUE RECOMMENDS