Pogovarjali smo se z zmagovalcem natečaja za najboljši neobjavljeni roman leta 2024
Kombinacija mitske moči in človeške šibkosti. Nova knjiga Save Bojovića je navdihnjena z nenavadno življenjsko potjo
Bojana Jovanović16 decembra, 2024
Kombinacija mitske moči in človeške šibkosti. Nova knjiga Save Bojovića je navdihnjena z nenavadno življenjsko potjo
Bojana Jovanović16 decembra, 2024
“Roman spremlja celotno življenje glavnega junaka, zdravnika, skozi desetletja, kraje in poldnevnike, od povojne Jugoslavije do Severnega tečaja in nazaj, pri čemer poskuša osvetliti izvor in motorje človeških ambicij, pa tudi tanko mejo – danes bi rekel zelo pomembno – med ambicijo in samozasledovanjem.” – Savo Bojović
“Kot ste slišali o meni, jo navdihuje življenje Bojovićevega dedka, zdravnika in seksologa, s katerim si avtor deli ime. Glavni protagonist je svojevrstna osebnost, v kateri se srečujejo mitske moči in človeške slabosti, ki sublimira ključne trenutke tega prostora od začetka druge svetovne vojne do danes. Nadarjen s sposobnostjo branja znakov časa, kot se še vedno pišejo, kljub slabemu izhodiščnemu položaju, osvaja stopnjo za stopnjo igre življenja in je priča nekaterim ključnim dogodkom našega časa. Zgoraj je opis romana, ki me je pritegnil in pripeljal do tega intervjuja. Ko sem videla, da je Savo Bojović zmagovalec natečaja založbe Booka in OTP banke za najboljši neobjavljeni roman leta 2024 , se mi je zdelo to ime znano, zato sem ga hitro poiskala na Googlu in ugotovila, da mi je prijatelj to poletje priporočil svoj prvi roman Put Lučice kot a must read. Spomnim se, da jo je opisala kot značilno in ultimativno izkušnjo naše generacije in dinamično potovanje skozi kraje in čustva. Tako me je ta kratek opis zgoraj, Bojovićeva druga knjiga, spomnil prav na to, le da je tokrat poudarek na preteklosti. V epski družinski sagi Bojović samozavestno vodi bralce skozi številne barvite like in pritoke zgodbe, ki se spretno prelivajo v glavni pripovedni tok. Ta roman nosi močno sporočilo o minljivosti življenja, ambicijah in notranjem boju, skozi katerega se posameznik oblikuje. S to knjigo Bojović nadaljuje z raziskovanjem globokih človeških dilem pa tudi s prikazovanjem ne le preteklosti, temveč tudi univerzalnega iskanja smisla skozi intenzivnost in barvitost dedkove osebnosti, zaradi katere je bil v njegovih očeh vedno bolj »lik« kot »oseba«, tako da je bil prehod v izmišljeni lik bolj tekoč kot običajno.
Zgodba sledi življenju Jovana Božovića, lika, ki kljub navdihu avtorjevega dedka hkrati zraste v univerzalno in prepoznavno osebnost. Ta junak ne išče končnih odgovorov v velikih ideologijah, temveč v običajnih življenjskih načelih, ki jih uporablja z neverjetno vztrajnostjo, kar ga vodi do zapletenih in izrednih posledic. Kot pravi sam Bojović: Način, kako glavni lik opazuje svet, je večinoma preprost in prizemljen, toda navidezno neomejena moč volje in vztrajnost, ki jo vloži v uporabo teh zelo običajnih načel, vodi do zapletenih in daljnosežnih posledic ter oblikuje izjemno neobičajno življenje. Ta pogled na Jovana kot ‘navadnega človeka’, ki s svojimi vsakodnevnimi dejanji kljub življenjskim težavam doseže velike stvari, je ključnega pomena za razumevanje ne le samega lika, temveč tudi tega kako lahko običajno življenje postane izjemno nenavadno in predstavljeno na nenavaden način.
Roman se razteza skozi zgodovinske prelomnice, vendar se Bojović distancira od ideološkega pristopa k zgodovini. Uporablja antropološki zorni kot, na dogodke gleda iz perspektive svojega protagonista, ki se ukvarja s samim seboj in svojim življenjem, vendar se ne more izogniti vplivu širše družbene in politične realnosti. V tem procesu dogodki in osebnosti iz preteklosti niso le diagrami zgodovine, ampak postanejo deli žive, osebne izkušnje. Kot pravi sam Bojović: Roman se razteza skozi turbulentne čase, vendar Jovan ni pasiven opazovalec. Kontekst je seveda neizogibno ideološki in ideološke determinante zgodbe so odkrito postrežene, vendar je glavni lik nenehno osredotočen nase, zato so ti dogodki predstavljeni z vidika njegovega interesa in ne objektivnega zgodovinskega pomena.
Poleg tega roman vsebuje resnične zgodovinske in kulturne osebnosti, kot je Branko Ćopić ali celo papež, ki ga Bojović v pripoved uvaja na način, ki spodbuja k razmisleku o času, v katerem so živeli pa tudi o tem kako se ta srečanja in njihove biografije prepletajo z Jovanovo usodo. Tako lahko v tem delu poleg številnih pomembnih osebnosti prepoznamo tudi resnična srečanja iz življenja Bojovićevega dedka. Zgodovinski trenutki in liki iz romana, vse resnične biografske skice iz življenja mojega dedka. V primerjavi z arhivskimi informacijami, s katerimi sem razpolagal, sem vsebino teh srečanj oblikoval z manjšo ali večjo mero ustvarjalne svobode, vendar se je vsako od teh srečanj dejansko zgodilo. Odločitev, katera izmed njih bom vključil v roman (nekaterih namreč nisem), pa so narekovale izključno tematske potrebe zgodbe.