Malo po malo, ko odprem oči, najprej zagledam novico o še enem femicidu, še eni ženski, ki bo znana le kot statistika – 17. femicidu letos v Srbiji. Kljub temu je Hrvaška leta 2024 naredila pomemben korak k priznanju femicida, vključno s hudim umorom ženske, v kazenskem zakoniku. Doslej pa ni niti enega primera sodne obsodbe za novo kaznivo dejanje – hudi umor ženske osebe. Na našo žalost, a na srečo sistema, ki ščiti nasilnike, nikoli ne bomo vedeli točnega števila žensk, ki so žrtve digitalnega nasilja, zato pa vemo, da je vsaka tretja ženska v Srbiji doživela nasilje v družini. Novo leto vedno prinese trenutek za razmislek. Medtem ko se svet pripravlja na praznovanje, mi, ki smo bili priča boju za pravico iz prve vrste – ostajamo pred vprašanjem: kje smo zdaj in kaj nam je prineslo letošnje leto? In potem ugotoviš, da temu stavku ni konca, saj se boji v našem svetu ne nehajo, le spreminjajo oblike.
Želim si, da bi lahko začeli to besedilo z veselimi novicami o boju za pravice žensk v regiji, da bi lahko pohvalil institucije, da so končno spoznale razsežnost problemov, s katerimi se soočamo vsak dan, a preteklo leto ni prineslo preobrata točka – prineslo mi je ogledalo. Ogledalo, v katerem jasno vidim obrise problema, ki ga vztrajno ignoriramo. Leto 2024 je bilo zame leto izčrpnega soočanja s sistemom, ki žensk še vedno ne priznava kot enakopravnih državljank.
Nasilje v digitalnem prostoru
Trenutek, ko smo se s Stašo, Nikolino in jaz prvič zavedle razsežnosti tega, kar smo odkrile, je bil vrtinec čustev – jeze, ker se to dogaja, sramu, ker smo kot družba dopustili, da se je to razvilo do te mere, pa tudi strahu. Ne zaradi nas, ampak zaradi vseh tistih žensk, ki sploh niso vedele, kaj jih čaka. Svet skupin Telegram, kot smo ugotovili, je bil šokanten v svoji banalnosti. Moški – na tisoče jih je – delijo intimne fotografije žensk, posnetke brez soglasja in celo vsebino, ki pomeni najhujše oblike izkoriščanja. Vse to ob izmenjavi šal, komentarjev in, kar je najhuje, ob popolni odsotnosti posledic. Končno ni zakona, ki bi to jasno prepoznal kot nasilje. Kot družba ne zamujamo samo pri urejanju digitalnega prostora – zamujamo pri zagotavljanju osnovnega občutka varnosti žensk. Res je, da smo bili pred kratkim priča resnemu premiku: predlogu sprememb kazenskega zakonika, ki bi omogočil pravno zaščito žensk v digitalni sferi – čeprav bi bil, če bi bil sprejet, to šele začetek – stigme, ki spremlja ženske, ki so žrtve tega. vrste nasilja se v tej vse bolj radikalni patriarhalni družbi vsak dan krepijo, institucije in njihovi delavci pogosto niso usposobljeni za ustrezen dostop do žrtev, predsodki in obtoževanje žensk so globoko zakoreninjeni, sistematične izobraževalne pobude o nevarnostih digitalnega prostora skorajda ne obstajajo.
Pravica do varnega splava
Poleg nenehnih bitk na vseh frontah za pravice žensk v Srbiji, kolegice iz Slovenije bijejo neverjetno naporno bitko – bitko, za katero sem mislila, da lahko ostane v 16. stoletju, in to je pravica do varnega splava. Ko sem izvedela, da več kot 20 milijonov žensk v Evropi leta 2024, v eni najbolj razvitih skupnosti na svetu, nima dostopa do varnega splava, sem razumela, zakaj je Zavod 8. marec lansiral akcijo “My Voice, My Choice” – ženske, ki se morajo še vedno samostojno boriti za osnovne človekove pravice. V luči podobnih tem se moramo ozreti na pobudo “Bodi moški”, ki je paradigmatičen primer, kako ultrakonservativne skupine uporabljajo lažno skrb za “družinske vrednote” za spodbujanje mizoginije in patriarhalnih norm. Te skupine klečijo in jokajo na trgih, ker ne morejo sprejeti sveta, v katerem imajo ženske avtonomijo in pravice. Čeprav se na prvi pogled zdi kot boj za zaščito družine, gre v bistvu za boj za ohranitev privilegijev, ki se tem istim skupinam zdijo nesporni – privilegijev, ki temeljijo na neenakosti. »Tiha maša« Arijane Lekić-Fridrich odgovarja pogumno in uporablja iste javne prostore za subvertiranje svojih mizoginih sporočil. Medtem ko klečijo in jokajo nad izgubo nezasluženih privilegijev, “Tiha maša” ponosno stoji, oblečena v rdečo kot simbol boja proti nasilju na podlagi spola, pošilja jasno sporočilo solidarnosti in odpora, hkrati pa preoblikuje prostor mizoginega. ritual v mesto feminističnega upora in opolnomočenja.
Boj proti menstrualni revščini
Na našo srečo, a na žalost tistih, ki žensk še vedno ne vidijo kot sebi enakih, so se aktivistke na teh območjih neusmiljeno borile še naprej. Feministična iniciativa Crveno Sarajevo je nadaljevala s promocijo enakosti spolov z raziskavo na temo integracije načela enakosti spolov. v zakonodaji in zelenem prehodu, s poudarkom na potrebi po večji prisotnosti ženskih glasov pri odločanju, pa tudi o večno pomembnem vprašanju reproduktivnega zdravja, ki je velik napredek na tem področju v Bosni in Hercegovini. Projekt “Pink Flag”, ki ga vodi Jovana Mrdljav, se osredotoča na boj proti menstrualni revščini – še ena tema, ki bi morala ostati daleč v preteklosti, kamor sodi – uspelo jim je zagotoviti higienske izdelke za dekleta na fakultetah v Srbiji, kar je upam, da mu bodo sledile tudi druge fakultete v Srbiji in regiji.
In če tole berete in niste prepričani, kako se soočiti s količino negativnih novic, priporočam v branje knjigo »Priročnik preživetja«, ki jo je letos pripravil hrvaški virtualni kotiček za feminizem, politiko in queer kulturo Instagram stran »Grof Darkula«, ki se ukvarja z osebnimi zgodbami o boju proti patriarhalnim normam, toksičnim odnosom in družbenim pritiskom, zgodbami, ki so ostre, a hkrati opolnomočujoče in katerih cilj je motivirati, da opustite strah, sprejmete svoje spolnosti in telesa ter se boriti za pravice. Nekaj, kar se je izkazalo za pomanjkljivo v celotni regiji, še posebej na Hrvaškem z vse pogostejšim pojavljanjem skupin, ki zagovarjajo prepoved splava.
Feminizem ni samo boj prejšnjih generacij
Žal mislim, da je na teh področjih še vedno treba reči, da feminizem ni boj preteklih generacij; to je boj, ki se nadaljuje še danes, z vsakim dnem, vsakim srečanjem, vsako žensko, ki išče pravico. Zato menim, da leto 2025 ne more biti slabo leto za ta boj. To vem, ker sem tukaj – in tako kot sem bila tam za mnoge ženske, ki so šle skozi podobne boje, so tudi Staša Ivković, Nikolina Tomašević, Jelena Drndarević in mnoge druge ženske, ki se neustrašno soočajo s patriarhalnimi sistemi in vsak dan vlagajo vse, kar imajo. imajo, ki se podajajo v boj za spremembe. Naš boj ni samo naš, je boj vseh nas. Pri tem nismo same – ženske skupine po vsej državi in regiji vsak dan pomagajo dekletom prepoznati svojo moč.
Čeprav se tudi sam včasih znajdem pred vprašanji o negotovi prihodnosti tovrstnega aktivizma, je obljuba, ki jo lahko dam v svojem imenu in v imenu vseh nas, da se ne bomo ustavili. Nihče nas ne bo odvračal. Boj za varnost žensk je odgovornost, ki jo nosim vsak dan. Vsaka žrtev, ki ji nisem mogel pomagati, kot bi si želel, vsak trenutek, ko me preplavi občutek, da smo premajhni, da bi vse spremenili, me žene le naprej. Vem, da kot »OsnaZene« in kot del tega feminističnega gibanja nismo le glas, ki govori – smo sila, ki se bori in ki kljub vsemu ne popušča. Ta boj je oseben, saj se vsakič, ko se soočim z žensko, ki mi pripoveduje svojo zgodbo, soočim s svojimi strahovi in bolečino, kot da jo vsakič znova podoživljam, le da imam tokrat priložnost, da nekaj spremenim. Zato ni možnosti, da se ustavim. »OsnaŽene« je šele začetek in feministični aktivizem v regiji ni le kontinuirana zgodba; to je vsakodnevni boj, ki se bije za vsako žensko, vsak dan.
