Nekaj neverjetno osvobajajočega je v procesu dekonstrukcije, v tem, da kot ustvarjalci odločamo, kdaj se ustvarjalni proces konča, četudi se nekomu, ki gleda s strani, zdi, da smo pri svojem delu daleč presegli končni izdelek, da “uničujemo” tisto, kar je “popolno”. Gre za proces, ki na nenavaden način združuje popolno svobodo, hkrati pa tudi nadzor, vse to pa je zavito v zavedanje, da je le v naših rokah odločitev, kako se bo produkt našega ustvarjanja končal, kakšen je trenutek, ko ga bomo razglasili za – zaključenega.
To dejanje dekonstrukcije je temeljni del estetike in filozofije zagrebške znamke unaesthetik Marka Plukavca, ki je po letih, preživetih v modi, v njem našel osebni meditativni proces, a tudi nekakšen odgovor na hitro copy-paste modo. Že ime znamke pove, da gre za proces, ki za ustvarjalca deluje sproščujoče, kot “anestetik”, hkrati pa se duhovito poigrava z besedami, nanašajoč se na nekaj, kar je “proti estetiki” in uniformiranosti. Izdelava oblačila je sestavljena iz dveh stopenj, vsak kos se najprej plete in nato razgrajuje nit za nitjo. Ročno delo tako zahteva več ur predanega vlečenja niti, dokler končna tekstura ne začne spominjati na občutljivo pajkovo mrežo. Čeprav v tem procesu ustvarjanja Marko prevzame nadzor nad trenutkom, v katerem bo oblačilo razglasil za dokončano, se samo dejanje dekonstrukcije odvija z roko v roki z negotovostjo, kakšen bo končni izdelek. A tudi to daje nek čar celotni modni zgodbi, saj naredi vsak kos unikaten, tudi če so bili originalni izhodiščni kosi enaki.
Poleg tega, da natančna izdelava zahteva ure predanega dela, zaradi česar unaesthetik predstavlja vse tisto, kar bi slow fashion moral biti, se estetika znamke upira vsem konvencijam mainstream mode. Tanke niti se sčasoma trgajo in raztegnejo, zaradi česar nosilec postane nekakšen svojevrsten udeleženec v procesu njegove kreacije, ki oblačilo preoblikuje in ga z nošenjem dela vedno bolj posebnega. “Unaesthetik nagovarja občinstvo, ki želi skozi oblačila izraziti svojo individualnost, se ne obremenjuje s trendi in z vsem srcem sprejema idejo, da je resnična lepota v nepopolnosti,” pojasnjuje Marko in dodaja, da je njegova znamka popolnoma brez delitev na žensko in moško garderobo ter ne sledi ne tradicionalnim letnim časom ne trendovski estetiki. Pravzaprav ravno nasprotno, tisto, kar se mu zdi zoprno, je ravno uniformnost. Prav tako nobeden od njegovih kosov nima etikete, temveč je personaliziran z začetnicami svojih bodočih lastnikov.
Zadnja “kolekcija”, čeprav je nerad imenuje tako, ker se sliši, kot da so oblačila stlačena v “okvirje” in predale nekega standarda, je ugledala luč sveta pozimi, za to pa obstaja povsem praktičen razlog – razbiti koncept, da se unaesthetik oblačila lahko nosijo le poleti. “Redko izhajam iz nekega konkretnega navdiha, a če bi ga moral ubesediti, bi rekel, da so to epiteti ‘velik, debel, mehak, zimski’,” pojasnjuje Marko in dodaja: “Navdihuje me proces dela, ročno razpletanje pletiva, uro za uro, kos za kosom, dokler ne pridem do neke smiselne celote.” Z veliko volne in bombaža so kosi topli, unisex in oversized.
Tako kot delovni proces je tudi sama kampanja nastala na enak način, spontano in brez pritiska, svobodno, kamor koli že vodi. “Moram priznati, da se mi je po glavi vrtel film The Cement Garden in nato stavek: ‘Girls can wear jeans and cut their hair short, wear shirts and boots, because it’s OK to be a boy, but for a boy to look like a girl is degrading, because you think that being a girl is degrading. But secretly you’d love to know what it’s like, wouldn’t you? What it feels like for a girl?’. Ali pa je mogoče v studiu igrala samo Madonna, ne vem,” sklene. Karkoli že je, je dobro, nekaterih stvari morda ni treba razlagati z besedami. Lahko jih pustimo samo, no, da so.
Photo: Zvonimir Ferina
Model: Vid (IM Studio Model Agency)
MUA&Hair: Petra Sever