Od punk subkulture 70-ih let do današnjih navdušenih Swiftijev, je idoliziranje glasbenih zvezd vedno izraženo v posnemanju njihovega stila. O vsem tem sem se pogovarjala s fotografom Jamesom Mollisonom..
Medtem ko se naša telesa gibljejo v ritmu glasbe, ovita v temo, le občasno prepletena s prameni svetlobe, ki iz light stroja osvetljuje naše nasmejane obraze, opazujem silhuete plesočih ljudi, ki objemajo popolne tujce. Tako preprosto. Brez namena, iskreno in spontano. Kot da so, popolnoma nepričakovano, prevzeti od najčistejše lepote trenutka, vso to preprostost in lepoto življenja stisnili v objem, da bi tako deljena še malo zrasla. In res, nekaj čarobnega je v zatohlih, prepotenih klubih, kjer skupaj pričakamo jutro, v telesih, ki plešejo kot eno, medtem ko mravljinci drsijo po naših hrbtih, v petju v en glas, medtem ko nas zvok, ki ga obožujemo, pelje na potovanja po cestah spominov … Obstaja nekaj neustavljivega, nekaj čarobnega v glasbi, nekaj, kar presega nas same. Nekaj, kar si želimo doživljati znova in znova, da bi se počutili žive, nekaj, kar želimo deliti z drugimi.
Glasba je veliko več kot zabava, kot ozadje “šuma,” ki zapolni praznino in preglasi tišino. Je univerzalni jezik, ki ga “razumemo” nekje globoko v sebi, “v notranjosti,” ki nas povezuje, presega meje, generacije, kulture in geografske širine. Glasba je kot glasnik, ki nam pomaga premostiti besede in čutiti brez razlage, je časovni stroj za spomine, simfonija, ki doda zvočno podlago našim življenjem. Toda glasba je še veliko več. Od najzgodnejših dni našega otroštva, od uspavank in himn, do refrenov, ki pogosto “preveč glasno” odmevajo v naših najstniških sobah, polepljenih s plakati naših idolov, je tkivo, ki prepleta naše družbeno bitje, vez, ki nas brezpogojno povezuje z drugimi, daje nam občutek skupnosti, občutek, da nekam pripadamo. Tako je glasba orodje, s katerim oblikujemo svoje identitete, iščemo svoje mesto v svetu, kjer bolj kot razlike iščemo tiste, ki so nam podobni. Glasba je vezivno tkivo subkultur, katerih pripadniki ne delijo le glasbenega okusa, temveč tudi vrednote, življenjski slog, način oblačenja, dodelan do najmanjših podrobnosti, ki so članom skupnosti takoj prepoznavni. Poleg tega, da je sestavni del naših individualnih izkušenj, ki nas pelje na potovanje po naših osebnih spominih in je vtkana kot himna v vse pomembne trenutke našega življenja, je glasba tudi močno družbeno “lepilo,” nit, ki povezuje posameznike v skupnosti, jim daje občutek pripadnosti in oblikuje skupinske identitete.
Da bi pojasnil ta “plemenski,” primordialni element skupnosti, ki se preliva tudi skozi sodobna družbena omrežja, združen z elementom glasbe, je fotograf James Mollison leta 2005 začel svoj projekt “The Disciples.” Obiskujoč koncerte po Evropi in ZDA, je fotograf, ki se je rodil v Keniji, odraščal v Veliki Britaniji in ki danes živi v Benetkah, v svojem mobilnem fotografskem studiu fotografiral oboževalce glasbenih skupin, nato pa ustvarjal panoramske kolaže, ki spominjajo na vrste na koncertih. Medtem ko je za mnoge glasbene oboževalce na koncertih obleka ali ličila le del “kostuma,” v katerega se preoblačijo za zabavo in zaradi želje po večji povezanosti skozi skupno izkušnjo s tisočimi drugimi ljudmi, je za nekatere to neločljiv del njihovega vsakdanjega imidža. Od punk subkulture 70-ih let ali britpop ere 90-ih let, do današnjih entuziastičnih Swiftijev in K-pop manije, je idoliziranje glasbenih zvezd vedno izraženo v posnemanju njihovih stilskih izrazov. Vsaka od teh “skupin” je prežeta s precizno izdelanimi estetskimi kodami, od pričeske in ličil do barv oblačil ali zgolj vezalk na čevljih, elementi njihovih stilov pa so oblikovani tako pedantno, da za člane skupine ni dvoma, kdo je njen del in kdo ne.
Mollison je svoj projekt začel, ko ga je navdihnil videz vnetih oboževalk pop zvezde Britney Spears, ki jih je v začetku tisočletja srečeval na ulicah Los Angelesa in ki so bile neverjetno podobne druga drugi, pa tudi samemu objektu svoje fascinacije. A ko je njegovo fotografsko raziskovanje napredovalo, je Mollison prišel do osupljivega spoznanja. Poleg tega, da kodeks oblačenja oboževalcev presega glavne “skupnosti,” kamor bi jih lahko umestili, kot so subkulture, oboževalci pogosto s svojim slogom posnemajo svoje idole do te mere, da so jim ne le stilsko, temveč tudi fizično podobni, s čimer oblikujejo skupnost, ki bi jo lahko opisali kot moderno pleme. Gre za fenomen, značilen za vsa velika glasbena imena z ogromno bazo oboževalcev, ki polnijo koncertne arene s tisoči poslušalcev (pa tudi kak indie bend s strastno skupino oboževalcev) ne glede na žanr, kateremu pripada njihova glasba.
“Ta občutek skupnosti sem povezal s tem, kar je ljudem ‘nekdaj’ predstavljala cerkev – glasba jih povezuje na enak način, ko se povežejo skozi glasbo, postanejo del plemena, ‘družine,’” pojasnjuje Mollison in dodaja, da je ta fenomen še bolj viden in poudarjen z vzponom družbenih omrežij. Projekt “The Disciples” je ustvarjal v dveh fazah, obiskal več kot 60 različnih koncertov, projekt pa je prvič objavil leta 2008. Strani svoje knjige je okrasil s portreti oboževalcev različnih glasbenikov, od ekscentričnih oboževalcev Lady Gage v avantgardnih kostumih, do punkerjev Sex Pistols v tartanskih krilih in pričeskah, ki kljubujejo gravitaciji, do oboževalcev Oasis z dolgimi lasmi, pritisnjenimi ob lica, v old school trenirkah, ki sta jih brata Gallagher na vrhuncu britpopa spremenila v uniformo cele generacije. Enako kot pri Oasisu, katerih oboževalci so omenjeni slog vtkali v svoje identitete kot nostalgični opomnik na dneve svoje mladosti, je Mollison podobno povezanost našel tudi pri oboževalcih rock legende Roda Stewarta. “Pri Stewartovih oboževalcih je očitno, da glasba vpliva na to, kdo so in kako sami sebe dojemajo. Da, povezano je s pripadnostjo plemenu, vendar je za nekatere to še veliko več – nekaterim je to identiteta, del življenja. Gre za ljudi, ki ne spominjajo nanj samo po slogu ali oblačilih, temveč so mu fizično celo podobni,” pojasnjuje Mollison in dodaja: “Gre za poistovetenje z nekom, ki ti je kul, s kom deliš iste vrednote in ko se postaraš, to postane nostalgični opomnik na mladost, na dneve brezskrbnosti. Ne glede na to, kako se je spreminjal slog tvojega idola, se vedno oklepaš tistih ‘slavnih’ dni, tistega, kar omogoča to ponovno povezavo s preteklostjo.”
“Odgovor na vprašanje ‘kaj poslušaš?’ lahko razkrije tako veliko o osebi,” pravi Mollison in namiguje, da gre za eno najbolj intimnih vprašanj, ki jih lahko postavimo sogovorniku. In res, glasba, ob kateri zapiramo oči in zibljemo glave, ko smo sami, ali tista, ob kateri kolesarimo po praznih ulicah, ko se vračamo z nočnega izhoda, je veliko več kot le zvok, ki zapolnjuje tišino. Je del nas, nevidna nit, ki prepleta naše spomine in čustva, nas spominja na pomembne trenutke našega življenja, prepleta zgodbe, ki jih želimo povedati o svojih izkušnjah, tolmači, kdo smo, brez besed in razlage. Združuje nas v naši univerzalni, tako globoko zakoreninjeni želji, da bi bili del nečesa večjega od nas samih, da bi našli dom v svojem “plemenu,” da bi pripadali. Odgovor na vprašanje “kaj poslušaš?” je odgovor na vprašanje “kdo si?”.
