Hajde da se volimo

Breno sem srečal trikrat. Prvič pri šestih letih. Takrat je bila med nami, otroki, prava evforija okoli podobe in dela Lepe Brene, kar je pri meni izzvalo tekmovanje s sosedo, komu bodo starši prvi kupili album „Bato, bato.” Fenomen, ki ga je predstavljala ob svojem prihodu, je težko opisati in morda nemogoče razumeti za tiste, ki niso živeli v tistem času. Fantje, dekleta, očetje in mame (OK, mame morda malo manj) so se preprosto vkrcali na hitri vlak po imenu Lepa Brena, ki se je zdel, kot da se ustavlja na drugem planetu. Njene vroče hlače so bile del seksualne revolucije pri nas, otroci (tako fantje kot dekleta) pa so v stotisočih primerkih kupovali barbiko z njeno podobo. Morda ste gledali posnetke, ki prikazujejo, kako so bile videti manije okoli Beatlesov, Elvisa ali pozneje Michaela Jacksona ali Madonne? Ne pretiravam, ko rečem, da je bilo tako tudi, ko se je pojavila Brena. (Tisti, ki so po naključju imeli liško narodno kapo z resicami, so bili srečni, ker so lahko posnemali Breno iz obdobja „Tesna koža,” ko je imela okoli glave zavezane resice).

Drugič sem jo srečal med snemanjem. Bilo je leta 2011 in znanec mi je povedal, da sodeluje pri fotografiranju z Breno, in takoj sem ga prosil, naj me uvede. Pomembno mi je bilo srečati žensko, ki je v otroštvu tako vplivala name. Bila je zelo profesionalna, kar me je presenetilo, saj vem kako se zvezde in modeli obnašajo na snemanjih in kako se tudi tisti, ki niso dosegli niti delčka tega, kar je ona, vedejo kot dive ali zvezde. Brena je bila preprosta. To me je presenetilo in spodbudilo, da poskusim spremeniti nekaj v modni industriji, v kateri sem delal. Vedno sem govoril sodelavcem in kolegom: „Nihče se ne sme do vas obnašati grdo ali grobo. Če se obnaša – prekinite snemanje.”

Tretjič sem jo srečal oktobra letos. Želel sem jo intervjuvati in zaokrožiti to potovanje iz otroštva ter ji izkazati čast, ki si jo zasluži. Na naši sceni so se že pred njo in po njej pojavljale zvezde, vendar se ni zgodil noben fenomen, ki bi bil podoben njej. Nikoli. Po štirih dneh snemanja, v štirih mestih in dveh državah, se dogovorimo, da se srečamo in opravimo intervju. Ko smo načrtovali prvi sestanek, da bi določili snemanje za novembrsko številko Vogue Adria, nas je povabila v svojo pisarno. Ko smo se dogovarjali, da sedemo in opravimo ta intervju po koncu snemanja, nas je povabila v svoj dom. Medtem ko sem vstopal v njeno hišo, sem spoznal, da smo vzpostavili odnos zaupanja in da je to, kar smo naredili, pomembno zanjo. S seboj smo imeli dve steklenici belega vina, čeprav vemo, da običajno ne pije, a ker je do njenega rojstnega dne ostalo le še nekaj ur, imam občutek, da je to lahko poseben trenutek.

Pojavi se, večja od življenja, nepretenciozna, preprosta, ogrnjena v šumeč brezrokavnik. Prosi nas, da jo spremljamo v dnevno sobo, namesti nas in reče, medtem ko se zlekne na beli dvosed: “Pa začnimo, izvolite.”

Vključim snemanje na telefonu in začnem postavljati vprašanja. Odgovarja profesionalno, kot vedno v svoji karieri, in kljub vsakršnim prekinitvam nadaljuje s svojim pripovedovanjem ter jasno pokaže, da ni pripravljena odstopiti od svojih odgovorov. Na njeni desni sedi podpora in opazim, kako ti dve prijateljici pozorno poslušata najin pogovor, medtem ko se navidez pogovarjata med seboj. Predvidevam, da je to ustaljen način po katerem delujejo. Legenda pred menoj odgovarja na vprašanja in tu in tam s prstom zvija pramen, ki ji pade čez levo stran obraza. Pripoveduje o karieri, slavi, izzivih. Poleg nje je na mizici na desni strani kozarec vode, vikanje pa še povečuje prepad med njenim dvosedom in mojim naslanjačem. V nekem trenutku se ji opravičim in jo prekinem v odgovoru o njeni astronomski priljubljenosti ter jo vprašam, kako se je soočala s tem.

„Vi ste iz Vojvodine?”

„Sem. Novi Sad. Po naglasu me gotovo prepoznate.”

„Slišim,” pravi z nasmeškom. „Zato pa vprašam.”

V tistem trenutku spremeni ton, kot da sva kar naenkrat za trenutek postala bližja in se obrne k prijateljici.

„Daj še meni vina. Da povem še tisto, česar ne bi smela.”

Onidve odideta v kuhinjo in tam tudi ostaneta, zdaj prepričana, da ju ne potrebuje več.

„Mene je Novi Sad reševal v osemdesetih in devetdesetih letih,” izpije požirek in nadaljuje. „Veš, ko smo zaključili nastop ali koncert, so vsi iz mojega benda odšli k nekomu. Jaz nisem imela nikogar, bila sem popolnoma sama. Ta kraj mi je bil oaza miru. Po dveh koncertih na dan sem potrebovala preprostost, potrebovala sem reset. Potrebovala sem odmor od Lepe Brene. In v Novem Sadu sem ga našla.”

„Ni bilo ustavljanja na ulici? Oboževalcev?”

„Seveda je bilo. A v Novem Sadu, ko se sprehajam, rečejo: ‘Poglej, Lepa Brena’,” pove z novosadskim naglasom in se nasmeje. „To je točno tisto, kar sem potrebovala.”

„Vesel sem, da smo vam pomagali.”

Treba se je zavedati, da nikoli ni bila le „pevka”. “Pevka” je izraz, ki se tudi danes pogosto uporablja zaničevalno – nekdo, ki je tam, da poje in zabava in od katerega se pogosto ne pričakuje mnenja, stališča ali uspeha.

„Nihče od nas ne ve, ko začne svojo pot, kaj se bo zgodilo. A vsako bitje na tem planetu ima svojo pot in svoje poslanstvo. Spoznala sem veliko uspešnih ljudi v svojem življenju, tako tukaj kot v tujini, in menim, da so tisti, ki ustvarjajo velike stvari, v bistvu zelo preprosti.”  

„Ali je bil kakšen poseben trenutek, ko ste pomislili: ‘To je to, uspelo mi je’?”

„Da, ko sem se prvič pojavila pri Minimaksu, sem vedela, da je to začetek moje kariere. Drugi trenutek je bil, ko sem leta 1982 stopila na oder za prvi koncert v Domu sindikatov. Ko sem hodila po odru in začutila reakcije in ljubezen občinstva, sem vedela, da je to to.”

Ta trenutek v Domu sindikatov je nekaj, na kar je zelo ponosna. Dogodek se je zgodil iz njenega mladostnega občudovanja in kljubovanja. Istočasno je v Parizu Yves Montand nastopal v dvorani Olympia in Brena se je odločila, da bo poskusila slediti človeku, ki ga je občudovala. Razprodala je večer za večerom in kmalu je to zanjo postalo majhno tekmovanje, ki se je razvilo v serijo enaintridesetih zaporednih koncertov.

„On ni imel pojma kdo sem, niti ni slišal zame. A jaz sem zelo dobro vedela, kdo je on. On je imel trideset, jaz pa enaintrideset zaporednih koncertov. Takrat sem spoznala, da lahko delam velike stvari.”

„Je tako nastala Lepa Brena?”

„Vzdevek Brena mi je dal trener košarke v srednji šoli: ‘Ne morem ti reči Fahreta, to je predolgo, jaz te bom klical Brena. “Takrat sem si mislila: naj me kliče kakor hoče, to je samo med treningi. Vzdevek pa je ostal. Potem je pred tisto famozno oddajo Minimaks dodal še ‘Lepa’. In ko me je napovedal kot Lepo Breno, sem mislila, da govori o kakšnem drugem gostu. Nisem dojela, da govori o meni.”

V današnjem času redko srečamo fenomene, kot smo jih imeli v osemdesetih. Brena je svoj prvi album izdala leta 1981 in v samo treh letih postala tako velika zvezda, da so jo (kar mnogi ne vedo) povabili da zapoje na odprtju Olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984. „To je bila neverjetna čast zame. Pela sem z Balaševićem na odprtju. On je bil poseben človek. Pesnik. Prav tako nekdo, ki se, tako kot jaz, ni spremenil kljub vsej priljubljenosti.”

Brena ni bila kot njeni vrstniki. Že v drugem letniku gimnazije je s privoljenjem staršev začela peti na plesih v gledališču „Vaso Pelagić” v Brčkem in služiti svoj denar. Priznava, da je bilo dvakrat težje, saj je morala delati in obiskovati šolo, včasih pa je po le nekaj urah spanja po nastopu vstala in šla k pouku. „In potem pridem na prvo uro in profesor, ki je bil večer prej na mojem nastopu, še ne postavi dnevnika na mizo, že reče – Jahićka, k tabli! Vedno so me poklicali prvo! Zato sem se morala učiti več kot drugi, da me nebi nikoli dobili nepripravljeno.”

Takrat si je tudi pobarvala lase na blond, kar je bil začetek nastanka Brene, kakršno poznamo danes. „Moja mama mi je šivala vse kostume. Bila je pravi krojaški genij. Vedno sem vedela, kaj želim in v čem se dobro počutim. Mislim, da je ta svoboda dekleta, ki se dobro počuti v svoji koži, nekaj, kar je občinstvo prepoznalo in zaradi česar me je sprejelo. Nikoli pa nisem želela prestopiti meje. Hotela sem, da se vsi, ki me gledajo in poslušajo, počutijo dobro.”

Bralci in občinstvo danes morda ne razumejo kako kontroverzna je bila Brena, ko se je pojavila. Ni bila le še ena izmed mnogih – bila je prva in edinstvena in ni bilo preprosto prenašati odpora in kritik, s katerimi se je soočala.

„Že od mladosti sem se morala boriti s predsodki. Nikoli nisem nikomur povedala tega – ko sem bila v gimnaziji, je potekalo glasovanje za predsednika Zveze socialistične mladine. In pomislila sem: ‘zakaj pa ne,’ in se prijavila. A so mi rekli, da zame ne morejo glasovati, ker sem ‘pevka’. Ni mi bilo jasno zakaj me kaznujejo samo zato, ker delam in služim, medtem ko drugi živijo na račun svojih staršev. Še danes mi ni jasno zakaj pevke v očeh ljudi nimajo enakega ugleda kot ostali poklici. Razumeš, zakaj sem se morala zaradi takšnega odnosa dodatno truditi in dokazovati, samo da bi jim pokazala, da sem dovolj dobra.”

Po srednji šoli se je odpravila v Beograd, kjer je študirala turizmologijo.

„Treba je bilo in študirati in plačati fakulteto in stanovanje. Želela sem vedeti, kaj mi prinaša prihodnost. Takrat sem vprašala svojega prodekana kaj bom postala, ko končam študij, kaj lahko počnem, kje se lahko zaposlim, koliko bom zaslužila. Ko mi je odgovoril, moram priznati, da to ni bila prihodnost, ki bi si jo želela. Spomnim se, da sta mi starša, preden sem odšla na študij, kupila nove škornje in veliko rjavo pelerino, ki sem jo nosila tisti dan. Po tem pogovoru s profesorjem sem se odločila, da se vrnem domov in povem staršem, da želim peti in da bi želela njun blagoslov. Da želim služiti denar.”

Za trenutek je zastala, naredila požirek in vzdihnila. Poznate tisti občutek, ko začutite, da se nekdo pripravlja, da z vami deli svojo ranljivost? Lepa Brena nasproti mene, na svojem belem dvosedu, odloži kozarec vina na mizico poleg sebe, še enkrat zvije pramen, ki ji pada na obraz, rahlo spusti svoj brezrokavnik z ramen, kot da ji postaja toplo, in mi pove:

„Takrat na avtobusnih postajališčih ni bilo nadstreškov in nenadoma je začelo močno deževati in pihati. Moj dežnik se je popolnoma izkrivil, kovinske žice so odšle k vragu. Tako sem stala na postaji, gledala svoj uničen dežnik v roki, blago mojega plašča je vedno bolj vpijalo dež in postajalo težje in težje in takrat so nebo začele prebadati strele. Kot v filmu sta se dve streli združili in povzročili silovit pok, kot da bi zadeli daljnovod. Do mene je pristopil potepuški pes in se stisnil k mojim nogam, da bi se skril pred dežjem. Takrat sem si rekla: ‘Nikoli več ne bom čakala. Nikoli več ne bom mokra. Spremenila bom svoje življenje.’” In povsem iskreno doda kaj je bilo prvo, kar je naredila, ko je iz mokre deklice na avtobusni postaji postala Lepa Brena.

„Kupila sem si anorak. Da mi ne bo premočil in da mi bo toplo.” Medtem ko to govori, se z roko dotakne brezrokavnika, ki ga nosi zdaj in v mislih si prikličem filmski prizor iz V vrtincu, ki se namesto na ameriškem jugu odvija v Beogradu.

„Če bi se lahko vrnili nazaj in nagovorili tisto mokro dekle na postaji, ali bi ji dali kakšen nasvet?”

„Da, življenje je res fantastično. Vendar je vse imelo svojo ceno.”

„In zdaj, ko veste skozi kaj vse ste šli, kaj vse ste storili, žrtvovali, bi izbrali isto pot?”

Ne obotavlja se in brez razmišljanja odgovori: „Nikoli ne bi šla po isti poti znova.”

„Ne?!”

„Ne. Morda bi postala zdravnica. To je bilo tisto, kar sem si želela kot majhna. A vem, da bi zagotovo, če bi lahko izbirala, izbrala, da bi bila moški. Ker sem vse to že preživela in vem kako težko je ženski. Če si lepa in pametna ženska, obstaja nevarnost, da te vsi želijo zmanipulirati in si te prisvojiti. Potrebovala sem veliko moči in modrosti, da sem ostala nikogaršnja. Morda je to moj največji uspeh – da sem kljub vsemu in navkljub vsemu ostala svoja.” Zaradi te avtentičnosti, iskrenosti in svobode so jo hkrati oboževali in kritizirali.

„Katero darilo v vaši karieri je bilo najbolj bizarno?” jo vprašam, resnično radoveden.

„Ko sem šla pet v Romunijo, je bilo to neverjetno doživetje. Takrat je v Romuniji vladala družina Čaušesku. Pripeljali so me na stadion v Temišvari, kjer so ljudje, ko so nas zagledali, metali rože na nas. Tako sem jokala. Med koncertom sem imela točko, kjer so me dvignili z žerjavom nad publiko in v teh nekaj metrih nad zemljo sem pela ‘Živela Jugoslavija’ in videla, da so okoli stadiona povsod tanki z dvignjenimi cevmi. Mislila sem si, da gre za neke stare tanke iz leta 1945, saj je bilo nemogoče, da so tam zaradi mene. Šele takrat sem dojela, kako živijo oni, oziroma kako živimo mi, v primerjavi z njimi, čeprav smo bili socialistična država. Jaz sem bila zanje Zahod, čeprav sem bila iz Jugoslavije. Bila sem potencialna iskra proti režimu. Po koncertu so me odpeljali v hotel, v predsedniški apartma. Bil je tako velik, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem prišla od kopalnice do spalnice. Nato me je varnostna služba pospremila do hladilnika in mi pokazala darilo, ki je bilo posebej zame. Ko so odprli vrata hladilnika, je bila tam steklenica kokakole.”

„In kako je bilo v Bolgariji? Kako je bilo na koncertu pred desetinami tisoč ljudi? Brena, pristanek s helikopterjem!”

„Ah, saj veste vse o tem, ampak, ali sem ti že povedala, da sem, ko sem šla v Bolgarijo, obiskala Babo Vango?”

„Niste. Je kaj zadela?

„Zadela je vse!”

Dele tega pogovora moram obdržati zase, vendar se mi zdi, da je v meni prepoznala sorodno dušo, naklonjeno astrologiji in prerokovalcem. „Verjetno so vam stvari, ki vam jih je takrat povedala, zdele popolnoma nore?”

„Pa ja. Ampak povedala mi je samo lepe stvari, rekla mi je, da se bom poročila z moškim v beli uniformi, da bom imela samo moške otroke in da se bom naslednji september vrnila v Bolgarijo. In da jo moram nujno spet obiskati, ko se vrnem. Rekla sem ji: ‘Ne bom se vrnila, vzela si bom premor, naslednje leto ne bom pela.’

In nadaljuje.

„Medtem sem spoznala Bobo, začela sva hoditi in uresničila sem svoj načrt, da se umaknem za nekaj časa. Moj menedžer Raka me je spoštoval in dal mi je prostor in čas, a nekega dne se je odločil in me poklical, medtem ko sem bila v hotelu v Opatiji ob bazenu. Rekla sem jim, naj me nihče ne moti, ker sem bila tam inkognito. Ampak bil je tako vztrajen, da so na koncu priključili telefon z recepcije s kablom in ga prinesli do bazena. ‘Vem, da si rekla, naj te ne kličem in ničesar ne potrebujem in na nič te ne nagovarjam, samo počivaj, ampak prosim te, obljubi mi samo, da greva prvega septembra v Bolgarijo.’ Mislim, da sem rekla ‘da’ samo, da me je pustil pri miru. In potem sem dojela – Baba Vanga mi je rekla, da bom prišla k njej čez eno leto!”

„Ne preskočite Bobe tako hitro.”

„Nekje pri svoji 27-ih, mogoče 28-ih, ko sem spoznala Bobo, sem se prvič iskreno… veš… zaljubila sem se.” Ko to pove, se iz kuhinje zaslišijo klici in navijanje. Prijateljici sta tu in dajeta jasno vedeti, da še vedno poslušata.

„Ne vmešavajta se!”, se smeje in nadaljuje: „Ko se je pojavil, sem dojela, da mi je to manjkalo. Moji iz benda, ko se vrnejo domov, gredo k svojim družinam. Jaz pa se vrnem v prazno stanovanje. Ta zaljubljenost mi je dala novo spoznanje, da je vse, kar doživljam, preveč za eno žensko. Nisem želela biti Lepa Brena štiriindvajset ur na dan – razposajena, vesela, pevka, javna.”

„Ali vam je prinesel ravnotežje, ki ste ga potrebovali?”

„Da. Ker je bil takrat svetovna zvezda in je vedel skozi kaj grem. Enostavno sem se prepoznala v njem. Imel je življenjsko radost, skoraj otroško. Preprosto, on me je dopolnil.”

„Vi ste bili naš celebrity par, preden sta to postala David in Victoria na svetovni sceni!”

„Ko me je odpeljal v London, da izbereva prstan, mi je v draguljarni moški prinesel tako velik kamen, da sem mislila, da se šalijo z menoj in da so ga sneli s kristalnega lusterja.”

„In da ne pozabimo, Dior poročna obleka.”

„Spomnim se, da sem takrat imela po dva koncerta dnevno in da sem svojo težo znižala s 85 na 64 kg ter bila vitka kot manekenka. Brez problema sem si nadela poročno obleko. Ampak novinarji mi niso pustili, da uživam niti v tem trenutku, pisali so, da sem si odstranila rebra. In nisem razumela, zakaj to pišejo, ker sem bila prepričana, da vedo kako sem naravna sem in kako lepa.” Ob tem se začne glasno smejati in s tem privablja smeh vseh prisotnih v sobi.

„Kaj bodo šele rekli, ko bodo videli kako ste v tem editorijalu v revijskih velikostih?”

„Jaz sem vedno bila naravno lepa.” Nadaljujemo s smehom in ona se odloči, da je čas za naročilo hrane. „Trenutno sem na proteinski dieti. Ampak vina pa ne izključujem! To je povsem naravno!”

„Da se razumemo, dali ste mi nalogo. Ampak ko sem videla s koliko vneme ste se lotili vsega tega, ste mi dali moč, da zdržim. In spomnite se kako sem vam govorila ‘ni padanja!’”

Lepa Brena se je po tem, ko je bil narejen moodboard in je bilo dogovorjeno snemanje, popolnoma prepustila. Bila je prav to, kar je bila, ko sem jo srečal drugič v svojem življenju – velika profesionalka. Ni postavljala vprašanj, ni delala problemov glede outfita, ni želela pogledati fotografij na snemanju, ni se pritoževala nad dežjem… Iz dneva v dan je pokazala kaj pomeni biti prava zvezda.

„Jaz sem vas prepoznala kot svoje otroke. In ko delaš za svojo družino, potem daš vse, zadnjo kapljico ljubezni, zadnji atom moči.”

Tu smo, da potrdimo, da je bilo res tako. Na enem od štirih dni snemanja na letališču, po 12 urah snemanja začne deževati, Lepa Brena pa je na havbi avtomobila in dvigne nogo nad glavo.

„Ta fotografija je genialna,” vzkliknem.

„Vem, da sem bila nekoč mačka, ampak, glejte, tudi dandanes nisem tako slaba.” Ko se smejeva, se spomniva kako nervozni smo bili, ko je izvajala akrobacije. „Na snemanju sem uporabila vsa svoja znanja joge, ampak, ko sem to naredila, sem pomislila: ‘Hej, ženska, tolikokrat si padla, se zlomila, kaj počneš?! Obnašaj se normalno!’ Ampak vi in vaša energija ste mi dali zagon.”

„Ko rečemo, da je Lepa Brena bila simbol Jugoslavije, ne govorimo o tem, da je bila politična figura, ona je bila preprosto simbol ideje o skupnosti, simbol „hajde da se volimo”.

„Jugoslavijo sem razumela kot majhno Evropsko unijo – imeli smo eno valuto, enega predsednika…”

„Eno Lepo Breno!”

„Eno Lepo Breno!” ponovi in se smeje.

„Ali pojete svoje pesmi, ko ste sami?”

„Trudim se, da ko vstopim v hišo, nisem Lepa Brena. Da jo obesim na obešalnik. Ampak rada pojem izvorno narodno glasbo. Rada imam sevdalinke. Če moram zdaj povedati, potem na primer ‘Oči moje kletvom bih vas kleo’, ‘Sve smo mogli mi’, ‘Dnevnik jedne ljubavi’.”

„Če se vrnemo za trenutek k temu, da ste bili simbol časa, časa, ki se je v določenem trenutku začel sesuvati, ali je to imelo dodatno težo za vas?”

„Toliko lepih trenutkov sem imela v življenju. Ampak tudi toliko bolečih. In kot sem že rekla – ne bi želela ponovno preživeti teh trenutkov.”

In za konec jo vprašam samo eno stvar.

„Ali razmišljate zdaj, da ne boste več peli? Da obesite mikrofon na klin?”

„Zdaj ne več. Šele zdaj na nek način uživam, imam ideje, kaj še lahko naredim. Sem brez skrbi, ker se mi ni treba več dokazovati. Lahko ustvarjam brez kakršnega koli pritiska. Če imajo ljudje radi moj glas in mojo pesem, me to osrečuje. In če pojem samo za eno mizo, za katero sedita dve osebi, mi ni pomembno. Pomembno je, da imam jaz rada to kar počnem in da imajo oni radi mene.”

Počasi vstane in me prosi, naj grem z njo v drugo sobo. Tam so razstavljene fotografije njene družine. Vzame uokvirjeno fotografijo svoje matere in očeta ter mi jo pokaže. Na njej je mati v prilegajoči se cvetlični obleki in oče v krojeni obleki. „Poglej ju, kakšna sta bila. Ona mi je šivala vse. Ona je naredila iz mene to, kar sem. In tisti komplet, ki sem ga nosila na snemanju na jahti, je ona naredila. Predstavljaj si, da je vedela, da bo njena kreacija končala v reviji, kot je Vogue.” Med tem, ko to govori, ji začnejo teči po obrazu solze. Vrne fotografijo nazaj in nadaljuje: „Veš, tisti karirani komplet s snemanja je vse, kar predstavlja mene. Simbol mojega življenja. Simbol moje ljubezni, ki jo želim dati ljudem. To je ‘Hajde da se volimo’. In jaz nosim na sebi nogavice in nosim čevlje, ki so številko manjši. In v kombinaciji s temi nogavicami, dve številki manjši!” nato se nasmehne. „Ampak nič mi ni bilo problem. Stala sem na tisti pisti v tem kompletu in nič mi ni bilo problem, ker sem vedela, zakaj in za koga to počnem.”

Maxi patcwork bunda iz volne, Dsquared2

Čutim, da je to tretje srečanje in tisti stavek, ki ga je izgovorila, namesto darila za njen 64. rojstni dan, njeno darilo meni. In hvaležen sem ji za to, ker je na teh fotografijah pokazala, da je vse, kar sem napisal o njej, popolnoma resnično in je upravičila vse razloge zakaj smo se odločili, da bo ona na naši naslovni strani. Upam, da boste začutili ljubezen, ki vam jo podarja Lepa Brena.

—–

Fotografije: Branislav Simoncik
Moda: Petar Trbović
Kreativni direktor: Stanislav Zakić
Asistent fotografa: Darko Sretić
Pričeska: Milena Maršić
Ličenje: Saša Joković
Asistent ličenja: Marija Stošić
Modeli: Marija Žaric, Jelena Simonović in Nikola Bubanja
Produkcija: Strahinja Đurčić
Lokacija: Titova Vila „Galeb”