Predstava, ki temelji na resničnih izkušnjah petih žensk, razkriva, kaj je pogum

Gledališče je zame eno najmočnejših ustvarjalnih in umetniških orodij, s katerim lahko posredujemo sporočilo in vplivamo na spremembe v družbi. Ko gledam predstavo, se na odru ne odvija samo zgodba – to so težave, strahovi, upi in želje, ki si jih delimo kot skupnost. Gledališče je prostor za refleksijo in sočutje, saj razkriva človečnost na načine, ki so pogosto globlji in iskrenejši od vsakdanjih pogovorov.

Gledališče nas vabi k soočanju z vprašanji, ki bi se jim sicer izognili ali do njih ostali ravnodušni. Pomaga nam, da “hodimo v čevljih drugih ljudi”, da začutimo, kar čutijo drugi, in da vidimo življenje iz različnih perspektiv. Vsaka predstava ponuja edinstveno priložnost, da se dotaknete pomembnih tem, pa naj gre za družbeno nepravičnost, podnebne spremembe, duševno zdravje ali diskriminacijo. Gledališče je torej gibalo družbenih sprememb, saj nas sili k domišljiji, empatiji in – kar je najpomembneje – delovanju.

Tisti trenutek, ko ugasnejo luči in se dvigne zastor, je trenutek, ko svet postane nekaj več kot naš vsakdan. V teh trenutkih, v tisti zatemnjeni dvorani, lahko prepoznamo, kaj je treba v družbi spremeniti in koliko lahko vsi prispevamo k tem spremembam.

Prav iz takih motivov in potreb se je rodila predstava 7 dana sunčane svetlosti, katere premiera je bila v Beogradu in je na rednem repertoarju velikega odra Teatra na brdu v Beogradu, načrtovana pa je tudi regionalna turneja. Besedilo je napisala Milena Depolo, režijo podpisuje Đurđa Tešić, v predstavi igrajo Anica Dobra, Mina Sovtić, Mirjana Karanović in Bojan Dimitrijević, vse po zamisli Daniele Popović Jurić, lastnice Red agencije. V predstavi vidimo Sanjo, ki živi življenje, ki ga mnogi od nas prepoznamo. Veliko dela, na uslugo je vsem – tudi odrasli hčerki, celo nekdanjemu možu, s svojo pokojno mamo pa ima nerazčiščen odnos. Ko zboli za hudo boleznijo, se ji zdi, da je v tem popolnoma sama in da nima dovolj podpore, a življenje jo prisili, da na stvari pogleda drugače … Odnosi v tej disfunkcionalni družini so zlahka prepoznavni, zelo pogosto nadvse smešni, a vedno polni ljubezni, ne glede na to, kako izgledajo od zunaj.

Besedilo je nastalo na podlagi izkušenj in pričevanj petih žensk, ki so preživele raka dojke, med njimi je tudi Danijela. Njena izkušnja pacientke, a hkrati matere, žene, ženske je v takšni situaciji edinstvena in univerzalna hkrati. V predstavi, v besedilu in igri se bo, verjamem, prepoznala marsikatera ženska, čeprav ne gre za njihove neposredne izkušnje in doživetja, ampak se prav tu vidi moč gledališča in njegova magija. Ne rabimo si predstavljati, gledamo, kako se odvija pred nami na odru, in za razliko od filma ali televizije gledamo resnične, žive ljudi, v različnih situacijah in kako čutijo razna čustva ter se vživljamo. Zdi se, kot da se občinstvo združi z igralci, nato pa pride do spremembe, saj za ravnodušnost do dogajanja tukaj ni več prostora.

Predstava ima odlično igralsko zasedbo; igrajo Anica Dobra, njena hči Mina Softić, Mirjana Karanović in Bojan Dimitrijević. Zanimivost predstave je, da sta Anica in Mina v resničnem življenju mati in hči in v predstavi igrata ti vlogi ter sta prvič skupaj na odru. Ta vloga je tudi prva Anicina vloga po vrnitvi iz ZDA. V tej predstavi je veliko “prvič”, morda najpomembnejše pa je, da vsi, ki gledajo predstavo, odidejo z novim spoznanjem, kaj sta pogum in ljubezen.

Danijela je skupaj z ostalimi ženskami pogumno delila svojo izkušnjo. Nikoli ni skrivala, da je bolna, a o bolezni ni javno govorila. Še vedno je živela tisto drugačno življenje, svojo drugo realnost. Vrstni red kemoterapije, vrstni red sestavljanja, vrstni red dela in sestankov. Nihče na sestanku ni niti vedel, da je bila tisto jutro na kemoterapiji. Njena diagnoza je bila težka in nevarna, bolezen ni bila pravočasno odkrita, a je to ni ustavilo, da ne bi prosila za pomoč drugih žensk, organizacij, vseh, ki se jih je ta diagnoza dotaknila. Veliko žensk je samih v prav takšni situaciji. Želela jim je pomagati, jim pokazati, da niso same in da obstaja podpora, na katero se lahko zanesejo.

Za Danijelo je bilo gledališče kot ustvarjalni projekt za vzbujanje pozornosti edina izbira. – Gledališče vidim kot skupek vseh umetnosti, vrhunec in najvišjo raven umetnosti. – Ta predstava, ne glede na tematiko, ni žalostna, nasprotno, v njej so tudi zabavni, smešni deli. Nekateri deli so tudi osebni, kot je tisti o oljki v petem prizoru. – Delovni naslov predstave je bil “Zgodba o oljki”, ker govori o oljki, ki se je posušila, in to je bila moja oljka. Vsi so me prosili, naj jo vržem stran, pa nisem hotela. In ko je bilo vsega konec, je spet oživela.

Danijela Popović Jurić, photo: Dušan Petrović

Simbolika v tekstu in simbolika v življenju pri tej predstavi nimata meja, prepletata se in realnost teh žensk skozi gledališko predstavo postane realnost občinstva.

Dramaturginja Milena Depolo je iz zgodb petih žensk stkala eno besedilo za vse ženske. Čeprav gre za različne zgodbe, sta to besedilo in predstava nastala predvsem zato, da opogumita ženske in da drugi, ki so zdravi, vidijo, kje vse se nahajao pogum, ljubezen in sočutje.