Nakit kot sredstvo preobrazbe in vrnitve k sebi

Že od prvih civilizacij naprej je nakit veliko več kot zgolj predmet za okras. Čeprav s svojo lepoto krasi naša telesa in obraze, je pogosto prepleten s simboliko, energijo in pomenom, ki presega nas same. V njem so vtkane naše zgodbe, čustva in spomini, pa tudi zgodbe, čustva in spomini tistih, ki so bili tu pred nami, in tistih, ki bodo prišli, ko nas več ne bo. Vsa teža in lahkotnost toka časa, ujeta v enem samem predmetu, prežetem z življenji, je eden od razlogov, zakaj je nakit tako magičen. Takšen je tudi nakit Jovane Djurić – magičen. Njegove osupljive skulpturalne oblike, osvobojene vsega nepotrebnega, so hkrati sodobne in nekako prvinske, kot da jim ne moremo pripisati ne časa ne prostora. Najboljši epitet zanje bi bil – brezčasne.

„Moj nakit vedno komunicira s telesom in mu daje novo, podaljšano dimenzijo. Želim, da tisti, ki ga nosijo, občutijo globljo povezanost s svojimi rokami, s svojo pristno naravo, ter da odstranijo vse, kar ni nujno. Zame ima nakit globoko povezavo s telesom, in želim, da se ta povezava še bolj zavestno občuti,“ razlaga oblikovalka, katere ljubezen do nakita izhaja iz ljubezni do kiparstva. Danes v obeh področjih vidi številne podobnosti in nekaj razlik, a tisto, kar jo vleče k obema, tako kiparstvu kot nakitu, je prav povezava z lastnim telesom, meditativni proces dela z rokami in lepota bivanja v sedanjem trenutku. A vrnimo se na začetek.

Potem ko je na Fakulteti za likovno umetnost v Beogradu študirala kiparstvo, se je Djurić, v iskanju novih priložnosti, preselila v New York. V mesto, ki nikoli ne spi, je prispela s „samo 50 nemškimi markami, ki ji jih je podarila prijateljica“, in po dveh letih bivanja v New Yorku se je vpisala na študij oblikovanja nakita na prestižnem Fashion Institute of Technology. „Kar me je spodbudilo, da se začnem ukvarjati z oblikovanjem nakita, je bila moja fascinacija nad kovinami in procesom preobrazbe, ki ga kovina doživi, ko jo preoblikujemo v nakit – od njene interakcije z ognjem do interakcije s kladivom…,“ pojasnjuje oblikovalka, ki je že na začetku kariere dosegla izjemen uspeh. Že v prvem letu študija je sodelovala pri projektu za Tiffany&Co., obenem pa je oblikovala nakit za takrat slavno ameriško oblikovalko Alice Roi. Vendar je ne zanima nakit kot „modni predmet, namenjen zgolj okrasju“ – tisto, kar jo zanima, je raziskovanje, preobrazba nakita in njegova alkimistična plat.

Preden je leta 2014 ustanovila svojo blagovno znamko, je delala kot oblikovalka nakita v modni hiši Givenchy, pa tudi za ameriškega oblikovalca in kiparja Roberta Leeja Morrisa, znanega po organskih oblikah in futurističnih kreacijah. Morris velja za enega od pionirjev, ki je nakit dojemal kot umetniško obliko. A kot pogosto velja, je njena lastna blagovna znamka postala odraz tistega, kar je vedno želela ustvarjati. Prstan Horus, ki močno spominja na ptičje kremplje, je ena njenih najbolj prepoznavnih stvaritev. Kljub različnim oblikam, ki jih njene kreacije dobijo, so vse zasidrane v isti filozofiji – povezava s seboj, lepota ustvarjanja in zlitje z orodji, tehnikami in materiali, ki izhajajo že iz davnih časov. Iskanje in povezovanje z nečim prvinskim je eden glavnih razlogov, zakaj Jovana ta proces doživlja kot osvobajajoč in duhoven.

Velik vpliv na njeno delo in dojemanje sveta, ki ga vpleta v svoje stvaritve, je imelo tudi odraščanje na Balkanu – od popolne preprostosti brutalističnega kiparstva do povezanosti z naravo in glasbe, v kateri se prepletajo strast, bolečina in ljubezen, kar izraža našo življenjsko energijo.

„Zame je delo z nakitom pot do zavedanja razširjene zavesti in povezave s tistim, kar je bilo pred mano,“ pravi. Čeprav nakit doživlja kot simbol spremembe in vrnitve k sebi, se zaveda, da imajo ženske, ki ga nosijo, svojo osebno povezavo z njim in v njem najdejo tisto, kar v danem trenutku potrebujejo. Prav to mu daje posebno vrednost.

Oblikovalka, ki se je leta 2021 preselila v slikoviti Tulum v Mehiki, zdaj načrtuje vrnitev v Los Angeles. Prav v Mestu angelov sodeluje z uglednim butikom Maxfield, oazo dizajnerske mode in umetnosti, kjer dela na svojih kolekcijah, širi ponudbo svoje blagovne znamke in se vrača k kiparstvu. „Zame je kiparstvo nekaj zelo intimnega in osebnega. Fizični vidik dela me ohranja živo, omogoča mi, da v celoti občutim svoje telo,“ mi pove za konec. In v tem občutku se resnično skriva vsa magija.