O Balkanu kot neusahljivem viru navdiha smo se pogovarjali z Rafaelo Kaćunić

Rafaela Kaćunić, soustanoviteljica revije This is Badland, prek umetnosti, kulture in glasbe razbija stereotipe o Adria regiji. Njeno delo, ki slavi bogato kompleksnost regije, zajema lepoto razdrobljenosti, vabi nov pogled na Balkan in navdihuje novo generacijo ustvarjalcev.

V svetu, ki ga pogosto poganjajo velike podobe in površne pripovedi, stoji Rafaela Kaćunić kot simbol pristnosti in ustvarjalnosti. Kot soustanoviteljica  revije This is Badland je ustvarila edinstven prostor, ki slavi bogate, pogosto spregledane zgodbe jadranske regije. Navdihnjena s svojimi hrvaškimi koreninami in željo po izzivanju stereotipov sredozemskega prostora z razglednic, je Kaćunićeva začela revijo, da bi pokazala nepričakovano lepoto in talente, ki izvirajo iz Balkana. Z vsako številko vabi bralce, naj poglobljeno raziščejo kompleksnost svoje domovine, pri čemer združuje humor in ironijo s pretresljivim pripovedovanjem. A Rafaelina ustvarjalnost se ne ustavi le na tiskanih straneh. Pred kratkim se je podala v svet glasbe in združila pop vplive 80-ih z balkanskimi temami ter ustvarila harmoničen ples med veseljem in žalostjo. Vogue Adria se je s to vsestransko ustvarjalko iz Berlina pogovarjal o njeni ustvarjalni poti.

Kaj te je spodbudilo, da si ustanovila revijo This is Badland in kaj je bil navdih za njeno ime?

Želela sem ustvariti platformo, povezano z mojimi koreninami in kulturo, še posebej zato, ker je jadranska regija večinoma videna skozi prizmo popolne razglednice. Z bivšo partnerico naju je gnalo bogastvo zgodb in ustvarjalni potencial naše regije. Ime This is Badland izhaja iz pojma “badlands” — pokrajina, ki jo oblikujeta erozija in redka vegetacija. Videla sva jo kot popolno metaforo za razdrobljeno, a lepo regijo, ime pa nosi tudi humor, ironijo in provokacijo, kar sovpada s poslanstvom revije, ki dekonstruira in reinterpretira Balkan.

Prva številka iz leta 2017 je bila naslovljena “Adriatic Reimagined” z namenom obujanja običajnih fantazij, povezanih s Sredozemljem. Katere stereotipe si poskušala razbiti?

Želela sem pretehtati tisto podobo Jadrana z razglednic. Pogovori o naši regiji so bili pogosto površni in premalo informirani, zato sem želela osvetliti nepričakovane zgodbe in ponuditi platformo za nove ustvarjalne talente z Balkana. Naša prva številka je bila poskus razbijanja stereotipnih sredozemskih fantazij, s prispevki Hane Jušić, Emirja Šehanovića, Flake Halita, Brune Kazinoti in Tobiasa Putriha, če omenim le nekatere.

Kako so se skozi čas razvijale teme posameznih številk in kakšna je tvoja vizija sedme številke?

Cilj je ostati brezčasen in neodvisen. Želim, da bi bile naše številke čez desetletja enako pomembne, kot so danes. Še vedno znova z veseljem berem naše eseje, kar jemljem kot dober znak. Vsaka številka raste intuitivno, brez strogih rokov, zato dajem prednost brezčasnemu oglaševanju, da se izognem sezonskim pritiskom.

Zaradi notranjih sprememb načrtujem, da se bom v letu 2025 posvetila ponovni izgradnji naše spletne prisotnosti in posodabljanju digitalnih arhivov. Tako bom pripravljena skočiti v delo na številki sedem, ko bo čas.

Kot vnet zagovornik neodvisnega založništva razumem ovire, s katerimi se srečuješ pri tekmovanju z večjimi založbami. Kateri so bili nekateri največji izzivi, na katere si naletela, ko si ustanovila This Is Badland, in kako ste jih vsi skupaj premagovali?

Iskreno povedano, vse je izziv – od iskanja tem, ki me pritegnejo, sestavljanja prave ekipe, upravljanja sodelavcev, zagotavljanja financiranja do oblikovanja postavitev in usklajevanja distribucije. Dela je veliko, vendar sem hvaležna moji nadarjeni ekipi in moji začetni naivnosti pri ustanovitvi neodvisne tiskane revije, pri čemer se nisem v celoti zavedala koliko časa in stroškov to zahteva. Verjamem, da svet potrebuje več takšnih projektov. Nič se ne more primerjati z občutkom, ko primeš prvo številko, svežo iz tiskarne – razen če se pojavijo tipkarske napake, seveda!

Pred kratkim sem opazil tvoje glasbene objave na Instagramu, kar je bilo prijetno presenečenje. To je popolnoma novo poglavje zate, kajne?

Več, manj novo…

Kaj te je prej oviralo pri petju?

Pela sem v šolskih skupinah in zborih, a sem nehala pri 18 letih, razočarana nad življenjem in takratno glasbeno industrijo… K petju sem se znova vrnila med pandemijo leta 2021, ko sem se pridružila ženskemu a cappella zboru Bulgarian Voices Berlin.

Te je skrbel odziv občinstva?

Ni me skrbelo, zanimalo me je, kako se bodo ljudje odzvali na to vrsto popa 80-ih v mojem jeziku, tudi če ga ne bodo popolnoma razumeli.

Kaj ti osebno pomeni pesem Boli Boli?

“Boli Boli” je nastal v težkem obdobju, ko sem ponovno srečala Krystal Klear v studiu v Londonu. Moja depresija se je vračala in čustva obžalovanja in bolečine iz pretekle zveze sem prenesla v besedilo pesmi. Je zelo osebno, odraz tega kako Balkanci s ponosom in veseljem sprejemajo žalost.

Krystalina sposobnost mešanja sreče in melanholije v melodijah je bila točno to, kar sem potrebovala. Pesem je postala katarzična osvoboditev, ki meša synth-pop 80-ih z balkanskim samopomilovanjem – ne kot žalost, temveč kot samozavestno uživanje v lastni bolečini. Namenjena je tistim, ki nosijo tako bolečino kot veselje, tako kot mi na jugovzhodu.

Kako vidiš glasbo v povezavi z etosom This Is Badland in svojim delom umetniške direktorice? Kako usklajuješ te različne discipline v vsakdanjem življenju? V čem je pristop k ustvarjanju glasbe podoben produkciji tiskane revije?

Glasba je kultura, prav tako tisk. Razlog, da sem se odločila izdati pesem Boli Boli, je bila ravno v tem, da jo bomo izdali na vinilu, ker rada čutim stvar, ki jo delam.

Kot umetniška in kreativna direktorica sem osredotočena na kuriranje idej, podob, zgodb in talentov skozi različne medije. Zanimajo me nasprotja in nevidno in to skušam ujeti v svojem delu – pokazati kako lahko iz sprejemanja žalosti prideta ustvarjalnost in veselje, tako kot v duhu Balkana.

Morda se sliši banalno, a za ohranjanje ravnotežja in discipline resnično potrebujem udobno posteljo, jutranjo rutino, sezname opravil in zdravo hrano. Zjutraj si rada vzamem dovolj časa, preden začnem dan.

Kako pomembno je sodelovanje v tvojem ustvarjalnem procesu, predvsem pri uredništvu in glasbenih projektih?

Sodelovanje je ključno. Noben moj projekt ne bi obstajal brez nadarjenih sodelavcev, ki verjamejo v mojo vizijo. Ustvarjam za srečanje, za izmenjavo z drugimi. Sicer pa raje počivam, berem ali gledam The Internet Historian na YouTubu.

Te še posebej veselijo kakšni prihajajoči projekti ali sodelovanja?

S partnerjem v začetku januarja pričakujeva prvega otroka. Trenutno je to zagotovo nekaj najbolj vznemirljivega, a komaj čakam, da se v prihodnosti spet posvetim glasbi. Bomo videli kaj bo, odprta sem za vse.

Kaj bi svetovala kreativcem, ki želijo ubrati svojo pot v kreativni industriji?

Imejte pogum za ustvarjanje, ostanite radovedni, sprejmite protislovja, naučite se razlikovati in ne dovolite, da bi drugi videli, kdaj ste pod pritiskom.

Photo: Martina Borsche