Kakšna je skrivnost uspeha najbolj popularne pisateljice

Ne tako dolgo nazaj, leta 2017 je Sally Rooney v zadnjem letniku študija ameriške književnosti izdala svoj prvi roman Conversations with friends (Pogovori s prijatelji) in popolnoma pretresla literarno sceno. In z literarno sceno mislim – celotno svetovno literarno sceno. Kritiki niso niti končali z lovorikami, police knjigarn so izgledale kot, da so se komaj dobro založile s knjigami, Sally pa je že naslednje leto izdala nov roman Normal people (Normalni ljudje). tudi ta roman je bil počaščen izključno s pohvalami, avtorica je po vrsti prejemala nagrade; Irish Book Awards, Costa Book Awards, BBC pa se je odločili, da po njenem romanu posnamejo miniserijo Normal People, v kateri v glavnih vlogah igrata Paul Mescal in Daisy Edgar-Jones. TV serija je osvojila BAFTA nagrade in Critics Choice Awards. Sally Rooney je tako rekoč čez noč postala veliko literarno ime, pravzaprav fenomen. Njene knjige so prevedene v več deset jezikov in priporočajo jih pop zvezde, kot sta Taylor Swift ali Barack Obama, da ne omenjamo, da so na seznamu vseh book clubov slavnih, od Reese Witherspoon do Dakote Johnson in Emme Watson.

V čem je skrivnost pisanja Sally Rooney?

Jemlje znane motive, ne odkriva tople vode, vendar je način na katerega iz njih zgradi povsem izvirno zgodbo, ki pripelje do nepričakovanega, presenetljivega konca, precej poseben. Vzemimo za primer Normal people; ta drugi roman je na prvi pogled, prvo branje ljubezenska zgodba. Toda za tem lahkotnim, do neke mere vsakdanjim žanrom, se skriva izjemno slojevito literarno delo o človeških odnosih in pasteh, v katere se ujamejo udeleženci zgodbe, pravzaprav ljubezni. Mislim, da ni človeka, ki tega romana ne bi vzel v roke in ga prebral v eni potezi. Knjiga ima približno dvesto šestdeset strani in spomnim se, da sem jo začela brati pred spanjem, kar je bila napaka v prvih korakih, saj če jo vzameš v roke ob polnoči, kot sem to storila jaz, vedite, da boste dočakali zoro. Trenutek, ko sem zaprla platnici romana, je pomenil začetek mrzličnega googlanja datuma izida njenega novega romana. In to zgodnjo jesen, pred tremi leti, sem prebrala roman Beautiful World, Where Are You (Kje si, prelepi svet?). Prebrala sem izvirnik, v angleškem in hrvaškem prevodu in moram poudariti, da je prevajalka Patricija Horvat odlično ujela slog Sally Rooney. Posebno veselje je brati ne le odlično knjigo, ampak tudi prav tako odličen prevod. Sally Rooney nas je v svoj svet pisanja posrkala vse: bralce, kritike, novinarje, prevajalce, režiserje, snemalce, igralce … Vsi komaj čakamo, da vstopimo v njen poseben literarni svet. Obdobja med romani so čedalje daljša, zato sem nekako predvidevala, da naslednji roman ne bo prišel pred tem letom, zdaj pa je končno tu.

Londonska založba Faber Books je 24. septembra poslala izvode njenega najnovejšega romana Intermezzo na police knjigarn. Knjiga je v prodaji šele tri dni in številne knjigarne že poročajo, da so razprodale svoje izvode. Vsi smo jo tako dolgo čakali. Je novi roman upravičil pričakovanja? Rekel bi da – ja. Med čakanjem, da knjiga prispe v domače knjigarne (ali v nabiralnik, kamor pač prej pride … ja, na koncu bom dobila dva izvoda, nebi bilo prvič), sem menda prebrala vse kritične in druge besedila o romanu, ki jih je moj iskalnik lahko našel. Roman hvalijo vsi brez izjeme, nazoren naslov romana pa nakazuje nekaj drugačnega, kot smo ga vajeni pri Sally Rooney.

Intermezzo, kot nekaj povsem nepričakovanega

Ime Intermezzo se nanaša na nekaj bolj specifičnega, to je istoimensko (nepričakovana) poteza v igri šaha. Ta poteza vključuje odstopanje od očitne smeri z nepričakovano potezo, ki zahteva takojšen, instanten odziv nasprotnika. V tem je zanka, to je tisto, kar je pri Sally Rooney drugačno, tudi če primerjamo njen zadnji roman s prejšnjimi. Osebe v romanu naredijo veliko takšnih nepričakovanih in hkrati upravičenih potez, da drug drugega vržejo s tira, pogosto z logiko, ki si je sami sebi ne znajo priznati. Vsi njeni liki močno verjamejo v ljubezen, ki je njihov način bega od konvencionalnih vlog, ki jih družba vsiljuje njim in oni sami sebi. Takoj ko jim to uspe, se morajo soočiti z velikimi neenakostmi, kot so materialno bogastvo, družbeni status, razmerje moči itd. To je preprosto pogubno za njihov idealizem, ne pa tudi za ljubezen samo.

In tu pride avtoričina nepričakovana poteza, njen intermezzo; glede na to, da je Sally Rooney dokaj jasno (in večkrat) izpostavila in razložila svoja politična stališča in jih je mogoče prebrati tudi v njenih delih, se je teoretičarka in Pulitzerjeva nagrajenka Andrea Long Chu tega romana lotila drugače kot prejšnjih Rooneyjenih del in predstavila teorijo, da pravzaprav ne beremo marksistične teorije ljubezni, ne, mi, bralci, pravzaprav beremo teorijo marksizma, kot nam jo razlagajo njeni junaki, ljubimci. Mindblowing. Od spoznanja se mi je skoraj zavrtelo. Ja, takoj sem vzela Normal people v roke in začela brati, naslednji so na vrsti Conversations with friends in Beautiful World, Where Are You. Ne morem prezreti te nove teorije – to so zdaj popolnoma drugačne knjige! Upam, da do konca branja zagledam paket v poštnem nabiralniku.