Sestri Olsen sta nas popeljali skozi svojo novo The Row trgovino v Parizu

V Parizu je sončno septembrsko jutro in ulica rue du Mont Thabor, ugnezdena med ulico de Rivoli v senci Louvra, in ulico Saint-Honoré, obdana z butiki, kot so Balenciaga, Armani, Moynat in Burberry, se kopa v jutranji svetlobi.

Na naslovu rue du Mont Thabor 1, na vogalu rue d’Alger, je ta svetloba še posebej briljantna. Na vratih me pozdravita Mary-Kate in Ashley Olsen, obe v lastnih kreacijah, oblečeni v dolge plasti črne barve, okrašeni z bleščečim, a diskretnim vintage nakitom, medtem ko njuna obraza žarita od nasmehov. Navsezadnje sta na pragu uresničitve svojih dolgoletnih sanj – odprtja trgovine za svojo blagovno znamko The Row v Parizu. Ta trenutek je nastajal dolgo – popolnoma dobesedno.

“Iščeva že leta, prevzaprav sva vedno v iskanju,” mi pove Ashley in me popelje noter. “Želeli sva biti v Parizu, preden bi odprli v Londonu, vendar tukaj na začetku nisva našli ničesar. Potem pa je pred 18 meseci prijatelj odkril to mesto za naju.”

Všeč jima je bilo, da prostor ni bil tipičen butik – včasih je bila restavracija in dvojčici sta se tu in tam prikradli, da bi si ga ogledovali, medtem ko sta se odločali, ali bi ga vzeli ali ne. Všeč jima je bilo tudi, da se nahaja na vogalu in da ima kar nekaj velikih oken. “Imeti toliko oken je neverjetno, a je tudi izziv,” je rekla Mary-Kate v smehu, “ker z Ashley ne marava ničesar postavljati v naše izložbe.” Namesto tega imajo več s trakovi okrašenih zaves, ki jih je oblikovala Lilou Marquand, katere delo obožujeta in ima impresiven življenjepis – nekoč je asistirala Coco Chanel. Kljub temu se sestri Olsen zavedata, da se njuna trgovina nahaja v Parizu v živahni soseski – in da bodo okna, ko bodo zavese dvignjene, mimoidočim omogočala, da pokukajo vanje podnevi, ponoči pa bo prostor osvetljen, da bi ustvarili vtis doma.

“Naša trgovina mora biti prijetna izkušnja za skupnost,” je dejala Ashley. Hkrati pa sta usmerjeni k temu, da bi vsak, ki pride – ne glede na to ali je med tistimi, ki radi kupujejo in nosijo njuna oblačila ali ne – čutil, da je zanj poskrbljeno in da je opažen. “Želiva si, da je izkušnja edinstvena,” je dodala. “Njihove izkušnje so nama enako pomembne kot vse drugo, kar počneva.”

Lokacija je na svoj način popoln dokaz, kako spretno in premišljeno sta sestri Olsen pripeljali The Row do trenutka, kjer je zdaj. Pomaga tudi razložiti, kako je blagovna znamka pritegnila finančno injekcijo, o kateri se veliko govori, ocenjeno na okoli 1 milijardo dolarjev, kar poudarja fenomenalno moč in vpliv znamke.

Kar je takoj presenetilo, ko smo začeli z ogledom, je bilo to, da se je prostor zdel udoben in skoraj ležeren – tako ležeren, kot je lahko kateri koli kraj, okrašen z izvrstnim pohištvom muzejske kakovosti, preprogami in predmeti iz zgodnjega do sredine 20. stoletja. Vprašam ju, kako, ko svojemu portfelju dodajata še eno trgovino (zdaj so v Los Angelesu, Hamptonsu, New Yorku in Londonu), pomembno je, da se njuna najnovejša podružnica – ki je svoja vrata odprla 24. septembra—jasno povezuje z ostalimi. “Ali vam to mesto deluje kot The Row trgovina?” je smeje vprašala Mary-Kate. “Pravkar smo se vselili.” Ko sem zadnjič pisal o novi The Row trgovini (v New Yorku, ki je bila odprta pred približno devetimi leti), sem omenil, da bi rad zažgal vse, kar imam, in se preselil vanjo. Zdaj se počutim enako – le da bi poleg požiga moral opraviti tudi pospešeni tečaj francoščine. (Majhna cena, bodimo pošteni.)

Priti do trenutne lokacije svoje pariške trgovine je zahtevalo več mesecev mukotrpnega dela – mukotrpen proces odkrivanja, odstranitve in rušenja, pri čemer sta sestri obiskovali lokacijo približno vsake tri tedne, da bi preverili napredek, z nekaj presenečenji na poti tako za njiju kot njun interni oblikovalski tim svetovalcev. To je prva trgovina, zasnovana na ta način, saj sta Olsenovi pred tem najemali legendarne notranje oblikovalce, kot je Jacques Grange, da bi uresničili svojo vizijo. “Najboljši način za opis celotnega procesa,” je dejala Ashley, “je cel niz majhnih korakov, ki sva jih naredili s skupino ljudi, ki so z veseljem poskušali to narediti z nama.”

Medtem ko je služil kot restavracija, je bil prostor sestavljen iz majhnih, med seboj povezanih jedilnic s kuhinjo, ki je bila ločena in se je nahajala v središču. A tisto, kar se je med prenovo počasi izkazalo, je bila prava velikost stavbe. “Sprva nisva imeli pojma, da je to lahko tako odprt prostor,” pravi Ashley. Nekatere prvotne značilnosti prostora so se popolnoma prilegale spremembam, ki sta jih vnesli dvojčici. “Želeli sva ohraniti celovitost tal, stebrov, sten,” je nadaljevala, “da bi ohranili vse elemente in jih naredili koherentne.”

To je razvidno iz načina združevanja različnih elementov, ki ustvarjajo harmonijo – od izpostavljenih industrijskih cevi, ki se ponavljajo v cevastih policah, do monumentalnega, precej rustikalnega kamnitega loka, ki vodi v zadnji del trgovine, do starega in preperelega lesenega stebra, ki se dviga od tal do stropa in izgleda, kot da bi bil del viktorijanske jadrnice. (V drugem kotu je kot odraz tega nekoliko novejši dodatek: lesen podstavek v obliki stebra oblikovalca pohištva Marcela Coarda.)

Za razliko od mnogih butikov, ki želijo šokirati in navdušiti z razkošjem in statusom, preden vas pozdravijo s konstelacijo izdelkov, ki dejansko izničijo celoten namen, tukaj temu ni tako. Trgovina se odpre naravnost v prijeten, skoraj domači prostor za sedenje z dvema lesenima Traineau stoloma Victorja Courtraya iz leta 1940, z mešanico domačih pletenih sedežev in geometrijskih linij, ki obdajajo črno klubsko mizico Georgesa Jouva iz leta 1955.

Ko greste skozi visok kamnit lok, vas pozdravi udoben prostor za sedenje, skupaj z modernistično kavno mizico iz 1930-ih, ki jo je oblikoval Michel Dufet. Ogled se nato nadaljuje v naslednjo sobo, mimo dveh naslanjačev Henrika Wouda, oblazinjenih z zlatim žametom, nato vintage pulta za oblačila, na katerem se zdaj nahajajo njihove usnjene torbe, in čudovito preprogo Ivana da Silve Bruhnsa iz leta 1934.

Mary-Kate odpre vrata ene od garderob za pomerjanje in vsi trije pokukamo noter. V kabini se nahaja kockasti stol iz slonovine, ki sta ga oblikovala Koloman Moser in Wiener Werkstätte iz leta 1900. Poleg espresso bara – z elegantnim kavnim aparatom iz 50. let prejšnjega stoletja, okronanim z majhnimi keramičnimi skodelicami, ki sta jih sestri kupili v Commune v Los Angelesu – se nahaja še ena garderoba. Za vstop v to kabino morate potegniti elegantna jeklena vrata s šestimi majhnimi okni, katerih druga stran je prekrita s čudovitim starim lesom. Spominja me na opremo svetovno znane in okusne ribje restavracije Le Duc na Left Banku, katere dizajn spominja na posebno šik jahto iz 70-ih. “Je to bil nekoč del kuhinje?” sem vprašal sestri. Mary-Kate je odgovorila: ‘To je Jean Prouvé.’

Ta trenutek me je spomnil na to, da sem pred mnogimi leti šel intervjuvat Ann Demeulemeester v njen dom v Antwerpnu, ki ga je zasnoval Le Corbusier, tik pred prazniki. Z njo sva zašla v njen studio, kjer je nad eno od miz visela vrsta visečih žičnih obešalnikov – podobnih tistim, ki jih dobiš v kemični čistilnici – v obliki božičnega drevesa. “Kakšen odličen božični okras,” sem takrat rekel Ann. “To je Man Ray,” je odgovorila Demeulemeester brez trohice čustev. Sestri sta se zasmejali, ko sem pripovedoval o tistem trenutku svoje estetske nevednosti. “Toda bil bi odličen božični okras,” je rekla Mary-Kate.

Vrnili smo se nazaj h custom naslonjačem in pogovorom o tem, kaj pomeni odpreti trgovino v Parizu. Zanesli sta se na svoje nezmotljive instinkte – preskromni sta, da bi rekli, da jih posedujeta, a prev to počneta: “Samo poskušava se naučiti” – o tem, kaj bi Parižani morda želeli kupiti od njiju, kaj jim bo všeč. “V ponudbi bomo imeli posebne kose,” je dejala, “vendar misliva, da se bova nagibali k bolj ležernemu stilu.”

“Želiva si samo odpreti trgovino,” je rekla Ashley, ko smo prispeli do konca pogovora. “Moraš biti zelo prilagodljiv, ko se trgovina odpre, temu sledi učenje iz dneva v dan … to smo mi. To morda ni najbolj očitno mesto v Parizu – ogledali sva si skoraj vsako glavno ulico v mestu – vendar sva tukaj srečni.”

Vogue.com