Ekskluzivno za Vogue Adria: Pokukali smo v postavitev nove razstave Marine Mesar
Tena Razumović Žmara
23 septembra, 2024
Tena Razumović Žmara
23 septembra, 2024
Pred dobrimi tremi meseci sem se z Marino Mesar OKO pogovarjala o njeni razstavi na Japonskem, o ustvarjanju, umetnosti, karieri doma in v tujini. Po izkušnji na drugem koncu sveta se Marina vrača domov in v galeriji Trotoar odpira novo umetniško sezono z novo razstavo Dear Diary… Layers of Dreams, kjer bo pokazala nekaj povsem drugega, kot smo od nje vajeni.
V Zagrebu je nazadnje razstavljala pred sedmimi leti. Čeprav je znana kot umetnica, ki hitro ustvarja, katere dela nastajajo strastno hitro, sta ti dve razstavi v Zagrebu ena od druge oddaljeni več let. Kako se je to zgodilo, me je zanimalo? Zakaj ni bilo priložnosti ali se je preprosto tako odvilo? Marina je takoj pojasnila, da dela vsak dan, sedem dni na teden, a njeni projekti se kar vrstijo in ko enega konča, se drugi že začne, leta pa bežijo mimo. Začetki in konci se pogosto prekrivajo. – Ravno ko končam z enim, se pravzaprav hkrati lotim drugega… To me je spomnilo na situacijo iz srednje šole. Pri uri risanja sem mazala po delih in na koncu mi je učitelj dal dobro (3) za konec semestra in šele ko sem naslednje leto šla v šolo in dobila novega učitelja, ki me je prisilil, da pri vsaki uri zamenjam papir, po katerem rišem, sem ugotovila, da pravzaprav hitro rišem in da ne smem predolgo ostati na enem, istem delu. Tisti profesor je to takoj prepoznal, me spodbujal in mi na koncu dal odlično oceno (5), ker so taka tudi bila moja dela. To je dobra lekcija, sem pomislila, da veš, kdaj je konec, kdaj preiti na novo stvar. Če o nečem razmišljamo predolgo, lahko to uničimo. Čeprav novo leto praznujemo vsi, se novi začetki zgodijo dvakrat letno vsaj za nas umetnike: 1. januarja in septembra, ko se začne nova kulturno-umetniška sezona. Koledarski in tisti, ki se začne po poletju, ko si napolnimo baterije in smo polni energije.
Med najinim zadnjim pogovorom mi je Marina razkrila svojo novo strast; slikanje na svilo, blago; odkriva nove medije, zapušča okvir papirja in stene. – Svila in saten sta odlična medija, zagotovo ju bom uporabljala v prihodnje. Zanimivo je kombinirati kolaž, originalne risbe in klasično slikarstvo. Veliko se dogaja tudi na področju gaminga in digitalne umetnosti, tako da bom šele odkrila, kaj vse se bo odvijalo v prihodnosti. Vsekakor se veselim vsega, kar bo nastalo in koliko novega se bom na tej poti naučila.
Ko smo že pri novostih, novemu učenju, je razstava, ki se 27. septembra odpira v Trotoarju prikazuje njena dela v povsem novi, drugačni luči. Marina se je odmaknila od standardnega izražanja in zanimalo me je, kaj je povzročilo spremembo in za kakšno spremembo pravzaprav gre? Vedno sem risala živali in za njimi skrivala neke globlje pomene in simbole. Risala jih bom do konca življenja, ravno čas je bil, da začnem javno prikazovati tudi druga dela, ki gredo v likovnem slogu v neko drugo, povsem novo smer. Trotoar je nova galerija v Zagrebu in logično je bilo, da nova dela pokažem v novi galeriji. Manjka nam zasebnih galerij, zato je umetniška scena s to dobila zagon, kar je gotovo pozitivno za druge akterje na sceni, kot sta Lauba in galerija Kranjčar. Spremembe so dobre, spremembe nas ženejo naprej.
Marina, ki je odraščala v klasičnih urbanih kulturah, kot sta rolkanje in street art, je bila vedno pod vplivom popularne kulture ali, kot ona sama to preprosto imenuje – življenja. Vse življenje ima iste prijatelje, vsi so zrasli iz vseh mogočih vej urbane in ulične umetnosti in s tem ohranili dokaj mlad duh. Všeč mi je misel, kako smo vsi odraščali in kako je nekaj, kar je bila najstniška ljubezen, postalo naše življenje, naše delo. Zelo sem ponosna na svoje prijatelje, vesela sem, da vsi skupaj rastemo. Zato mislim, da se ne bomo nikoli postarali, vsaj v duhu ne. Glede na to, da je njena najstniška ljubezen postala klic, poklicanost, me je zanimalo, česa pri svojem delu še ni poskusila, pa bi si zelo želela in zakaj? Skulpture in digitalni svet. To je tisto, kar me zelo zanima, pa se s tem nisem imela priložnosti ukvarjati. Že od nekdaj imam rad videoigre, igrice so sestavni del mojega življenja, odkar pomnim, zato mi je logično, da grem enkrat tudi v to smer. Najpomembneje je, da ni nikoli dolgčas, ne glede na to, kaj počnem.
Čeprav obožuje spremembe in se žene do skrajnih meja, Marina še vedno raje izbira varnost pred spremembami. – Navijam za varnost, a nekako se izkaže, da se nenehno premikam k spremembam. Verjetno gre za kombinacijo nasprotujočih si delov osebnosti. Pravzaprav ne maram sprememb, vsak dan imam isto rutino; isto mesto kjer pijem kavo in podobne rituale. In potem se vsega spet tako hitro naveličam, da nenehno počnem nekaj novega in se pri svojem delu silim v neke nove stvari, potovanja in eksperimente. Poudarja pa, da je hvaležna za svoje večno radovedne možgane, saj jo po eni strani polnijo z ogromno energije, po drugi pa pravi, da se mora posvetiti svojemu zdravju, doseči ravnovesje med tekanjem naokoli in mirom, ki ga telo potrebuje. Ravnovesje je vse. Čeprav multitaska in je obremenjena z obveznostmi, dosega dekompresijo z branjem, s poslušanjem zvočnih knjig pa dosega mir, ki ga potrebuje med slikanjem in risanjem. Verjetno bi od tolikšne tišine v studiu, kjer sem vsak dan, moji “overthinking” možgani šli v kdo ve katere smeri.
Pokukali smo v galerijo, dela so res nekaj novega in drugačnega, razstava bo pravo presenečenje, kaže osebno, ki se skriva za njenim umetniškim imenom OKO. Nova dela prikazujejo malo Marino, preden je postala OKO, kontekst pa bomo izvedeli (spoznali?) na otvoritvi. Toda kaj še počne? Vzporedno delam na treh velikih projektih. Prvi je povezan z Berlinom, eden z Londonom in eden z gaming industrijo. To je vse, kar smem razkriti. In zdaj bom spila kozarec vode, vdihnila in poskušala zbrati misli, preden bom stekla tako daleč, da se mi bodo noge zapletle.
Odprtje razstave bo 27. septembra ob 19h, se vidimo v Trotoarju v Zagrebu.