Jelena Djoković in Gordon Neufeld o vrnitvi k sebi in svoji družini v hitrem času sedanjosti

Večina ljudi bi se strinjala, da je skupni cilj družbe družba, ki skrbi – takšna, kjer spoštujemo drug drugega, imamo razumevanje, ne prizadenemo, nismo grobi. Skrb je ključna za ustvarjanje in ohranjanje osebnih in družbenih vezi, ki omogočajo delovanje. Potrebna je za vzgojo otrok, zaščito ogroženih in podporo starejšim. Ohranja vezi med prijatelji, družino in skupnostjo. Skrb ohranja ljudi zdrave, izobražene in povezane. Je temelj vsakdanjega življenja, hkrati pa ena najtežjih lekcij, ki se jih moramo naučiti. Zapletena, podvržena napakam, kljub najboljšim namenom, se moramo kot skupnost še veliko naučiti, vaditi in včasih tudi zmotiti.

Soustanoviteljica in globalna direktorica Fundacije Novak Djoković, Jelena Djoković, je prepoznala priložnost za dosego tega cilja in prispevek k dolgoročnemu izboljšanju celotne skupnosti, ne le otrok, z vlaganjem v zgodnji razvoj. V seriji pogovorov z dr. Gordonom Neufeldom, vodilnim na področju razvojne psihologije, ki bodo oktobra potekali po vsej regiji, sta Jelena in Gordon razpravljala o konceptu kaskadne skrbi, vračanju k sebi in družini v hitrem tempu sodobnega časa ter zakaj je samozadostnost izmuzljiv koncept.

Gordon Neufeld: Veseli me, da te vidim, in čestitam!

Jelena Djoković: Vidim, da ste začeli bolj spremljati tenis? (smeh)

Gordon Neufeld: Spremljal sem Olimpijske igre in bil popolnoma navdušen nad razpletom in načinom, kako so se stvari odvijale. Pomislil sem: “Bog, Jelena, zagotovo je bilo potrebno veliko truda, da se spremlja tak dosežek.”

Jelena Djoković: Novak opravi večji del dela, to je zagotovo, a si medsebojno stojiva ob strani in bilo je neverjetno biti del te zmage, po toliko letih poskusov in ovir.

Gordon Neufeld: Zanimivo te je bilo videti tam na stadionu zdaj, ko te poznam. Videti, da si zares prava javna oseba.

Jelena Djoković: Ja, drugače je, ko ljudi poznaš, kajne? Torej, pripravljate se na dopust? Potujete v Francijo?

Gordon Neufeld: Da, v Provanso, in večina moje družine se nam bo pridružila.

Jelena Djoković: Nekaterim ljudem to morda ne zveni kot dopust (smeh). Povejte mi, kako se spopadate s tako veliko družino na kupu. Ali vam dejansko uspe počivati?

Gordon Neufeld: Pet otrok, sedem vnukov, vsi njihovi partnerji, je zapleteno. Ampak to je bistvo tega, kar predstavlja cela družina, kajne? Ko razumeš, da to nikoli zares ne preneha, je to mišljeno kot kaskadna skrb. Moja vloga je, da skrbim za svoje otroke, da lahko oni skrbijo za svoje. Če ohranim preprostost svojega poslanstva in se spomnim, da je to tisto, kar je najpomembnejše, postane zelo izpolnjujoče, in to je tisto, česar mnogi ljudje ne razumejo. Seveda sta delo in trud samoumevna. Vedno moramo delati na stvareh, ki nam nekaj pomenijo, a izpolnitev, ki jo čutimo in jo lahko čutimo, je fenomenalna. Ko govorim o tem, se vprašam: kako se ti sproščaš in polniš energijo, ko postanejo stvari težke, in stvari lahko postanejo težke? Zagotovo je veliko stvari, s katerimi se je treba spopasti?

Jelena Djoković: No, pravzaprav imam tu v družini veliko brezplačnih objemov (Novak se pojavi na zaslonu).

Novak Djoković: Zdravo!

Gordon Neufeld: Veseli me, da te vidim, in čestitam. Občudujem te ne kot teniškega igralca, ampak kot osebo. Bil sem zelo živčen, ko sem te opazoval, ker nisem navajen gledati tenisa in nisem navajen videti značaja in dosežkov skupaj. V tvojem primeru je bilo tako in pomislil sem: „Kakšno priznanje za tebe in kakšno priznanje za vajin odnos!“ Bil sem zelo zadovoljen in ponosen na oba.

Novak Djoković: To je res lepo slišati. To je bil res lep trenutek. Možnost, da to delim z Jeleno in najinimi otroki, je neprecenljiva. Vedno sem sanjal, da bodo otroci dovolj veliki, da bodo lahko razumeli, kaj se dogaja.

Gordon Neufeld: Tudi če ne razumejo, so bili del tvoje radosti. In to je pomembno – da oba preživita čim več časa skupaj, delita vse trenutke.

Jelena Djoković: Da, biti skupaj in imeti brezplačne objeme mi resnično pomaga, da se napolnim z energijo. Branje knjig in igranje je zelo pomembno za vse nas. Novak je odličen pri igranju z otroki, je zelo igriv oče, kar prinaša radost družini in nam pomaga pri vseh stresih. Na srečo pa smo preko vašega inštituta in drugih raziskav dobili potrditev, da je to res nekaj dragocenega, nekaj, kar je vredno imeti in delati s tem. To je intuitivno prišlo do nas, ker smo se preprosto odzivali na to, kar naši otroci potrebujejo, in delali te smešne stvari. Včasih so najpreprostejše stvari, ki jih počnemo, pravzaprav najpomembnejše.

Gordon Neufeld: Pravzaprav si zdaj govorila o virih počitka. Primarni viri počitka so odnosi, kjer se počutiš varnega, in to je zelo pomembno. Drugi vir počitka je igra. Nova znanstvena dognanja o igri ugotavljajo, da so, ko so možgani v načinu igre, v načinu počitka. To je aktivni počitek. Torej, ko si v svojih zgodbah, ko si v prostoru igre, ko se igrate skupaj, doživljaš obnovo. In tretje, mesto, ki ga večina ljudi ne vidi kot mesto počitka, je žalost. Ko si žalosten zaradi nečesa, kar ne deluje, ti to pomaga, da nehaš poskušati in s tem počivaš. Ko ustvariš prostor za te stvari v svojem življenju, se polniš z energijo. Sreča je na drugi strani žalosti, le da je še nismo doživeli. Če jo poskušamo neposredno najti, nam uide, ampak če ji preprosto naredimo prostor, nas bo našla. To je eno največjih sporočil za starše in njihove otroke, saj so naša številna prizadevanja usmerjena v izogibanje žalosti namesto, da bi razumeli, da vedno obstajajo stvari, zaradi katerih smo lahko žalostni, in da je to v redu.

Jelena Djoković: Vedno obstaja iskanje popolnosti. Čudovito vas je poslušati, ko govorite o vsem tem, še posebej, ker prihajate iz dela sveta, ki na nek način opušča družinski model. Vse bližje smo družbi, kjer starši niso vključeni, kjer se starševstvo zanemarja, odgovornost za vzgojo otrok pa se prelaga na različne institucije, vključno s tehnologijo. Tukaj še vedno obstaja odpor proti takšnemu modelu.

Gordon Neufeld: Da, in zame je bilo zelo pomembno, da sem prišel sem, čeprav sem bil neodločen in zadržan, a si me ti, da tako rečem, prepričala in, ko sem slišal, kakšno je vaše poslanstvo, nisem mogel zavrniti. Rad bi zdaj še enkrat slišal.

Jelena Djoković: Najprej sem se zaljubila v vaše delo skozi vašo knjigo „Hold On to Your Kids”. Preprosto povzema vse, kar resnično verjamem, da je pomembno, da vsaka družina ve. Za naše delo v regiji je zelo pomembno prenesti sporočilo o tem, kako je družina danes ogrožena, saj sem kot mati in kot oseba, ki jo zelo zanima otrokov razvoj, in skozi naše delo v fundaciji posebej ugotovila, da mora biti družina vir vsega in da moramo okrepiti družino. Resnično verjamem, da bomo prenesli najboljša možna sporočila skozi vaše predavanje v oktobru, ki bo podprlo družine in jim povedalo, da moramo najti način, da se vrnemo k sebi. Toliko je sporočil, ki se prepletajo v sodobnem svetu, toliko knjig, toliko videoposnetkov, toliko programov, toliko stvari se govori staršem in ti so zmedeni. Kar delamo kot fundacija, je, da filtriramo najboljše možne informacije za njih in ni boljše osebe, kot ste vi, ki bi prišla in delila svoje znanje ter pomagala staršem razumeti, katere so preproste metode za obnovo močnih vezi. Kajti, kot ste rekli, ni kulture brez družine, in mi želimo ohraniti našo kulturo, le nekatere povezave nam manjkajo.

Gordon Neufeld: Zdaj razumeš, zakaj po tem, ko sem to slišal, nisem mogel zavrniti, da sem del vašega poslanstva. Prav tako izbirate odlične predavatelje. Pred menoj je bil Gabor Mate, in iskreno sem zelo srečen, da bom imel priložnost govoriti s tabo v Beogradu.

Jelena Djoković: Ko je Gabor Mate potoval z nami po regiji, je vedno omenjal vaše učenje kot bistvo svojega učenja. Kar koli je povezano z razvojem otroka, je rekel: „Gordon me je tega naučil,“ in tako je bilo naravno povabiti Gordona. Nazadnje smo se pogovarjali z Gaborom o travmah, ki jih je naša regija doživela skozi desetletja vojne in različnih gospodarskih težav, kar nas je oslabilo in preoblikovalo našo družbo. A potem sem se želela vrniti k otroku, kako lahko vzgajamo sebe in rastemo skozi svoje otroke ter se upremo vsem tem travmam, negativnim vplivom in zgledom, ter poskusimo vzpostaviti več povezav…

Gordon Neufeld: In to z dobrim razlogom! Spodbujam vas, da še naprej nasprotujete. To je najslabša stvar, ki smo jo sprejeli – ideja, da moramo biti samozadostni in skrbeti le zase. Ne, vsi dokazi so nasprotni, da bi morali delovati in skrbeti v kaskadah – tu je naše blagostanje. Torej, kar delate tam, je pravilno. Kjer ni družine, ni kulture; kjer je kultura, ta podpira družino. Ljudje vlagajo veliko več moči, kot je v resnici potrebno. Bistvo razvojnega pristopa je, da se potencial spontano izraža, kot ste na primer omenili z igro, če so pogoji ugodni. To je veliko lažje, kot si mnogi mislijo, in je mogoče doseči z veliko večjo učinkovitostjo, tako da je to sporočilo upanja, ki ga upam, da bom prinesel.

Jelena Djoković: Mi smo generacija, ki postavlja vprašanja o mnogih preteklih praksah, ker, kot ste omenili, se čustva v družbi zanemarjajo in delijo na “tista, ki jih je treba izraziti” in “tista, ki jih ni treba”, tako da so vse te stvari privedle do praks, kot je fizično kaznovanje, ki ne spodbuja povezanosti. Če je družina zgrajena na ta način, nihče noče biti del takšne strukture. Tako da se v Fundaciji, ampak tudi generacijsko gledano, trudimo, da zdaj delamo stvari drugače.

Gordon Neufeld: Res je, da se nam ni treba preveč truditi, da “discipliniramo” svoje otroke, ker se bojimo, da bi zašli s poti. Naravno želijo biti dobri do tistih, ki so jim blizu. Povezanost opravlja svoje delo. Odnosi opravljajo svoje delo. Če je otrok v dobrem odnosu s tistimi, ki skrbijo zanj, naravno želi biti dober. Signale jemlje iz tega odnosa. Težijo k temu, da so enaki. Težijo k temu, da so pomembni. Naša vloga je, da to ohranimo, ne pa da rušimo vezi z njimi, in ko to počnemo, prizadenemo otroka. To ni varno mesto za občutek ranljivosti. Naša čustva pa so nujna za našo rast. So gonilo zorenja. So tisto, kar nas dela človeške in humane. Če odvzamemo čustva, odvzamemo najboljši del nas. Družina mora biti zatočišče za čustva, varno mesto. Vedno pravim, da bi morala biti na vratih dobre terapevtske pisarne napis „vsa čustva so tukaj dobrodošla“. Tako bi moralo biti tudi v vsaki družini, to bi moralo biti mesto, kjer so vsa čustva sprejeta, saj bodo čustva kasneje skrbela za otroka. Naša vloga je, da jih naredimo varne. Torej, ko skrbimo za otrokove odnose z nami, ko skrbimo, da imajo dovolj prostora za igro, ko skrbimo za njihove čustvene potrebe, vse to poskrbi tudi za odrasle. Vprašanje je le, kako lahko delujemo kot ekipa? Ker sami tega ne zmoremo.

Jelena Djoković: To je res. A zaradi tako močne vezi znotraj družine, kjer bi morali imeti vsi svobodo, da izrazijo sebe in svoja čustva, lahko to postane zelo izčrpavajoče mesto, ker je doma vedno nekaj drame, kajne? (smeh) Kje dejansko napolnite baterije ali kako dolgo mora drama trajati, da bi si želeli vrniti domov in si misliti: „O moj Bog, srečna družina“, namesto da bi prinašali vse strese sveta domov?

Gordon Neufeld: Čustva dojemamo kot indikatorje, da moramo rešiti težavo, toda večina čustev preprosto potrebuje prostor za izražanje. Če ne bi mislili, da je vse treba rešiti, da bi se morali izogibati vznemirjenju, če ne bi bili tako prestrašeni in bi preprosto razumeli, da čustva opravljajo svoje delo, bi jim bilo lažje dati prostor. Vedno mislimo, da se ne bi smeli počutiti vznemirjeni. Če bi živeli, kot je treba, ne bi bilo vznemirjenja. Ne! Obstaja določena količina žalosti, ki preprosto sodi k življenju. Kako se ne bi mogli počutiti žalostni v takem svetu? Nekaj ne bi bilo prav z nami, če ne bi občutili žalosti, ko je čas za to. Če bi se odprli za to in razumeli, da to ni problem, bi bilo lažje poslušati dramo in zgodbe naših otrok. Imam privilegij, da sem spet dedek. Moja najmlajša vnukinja Odessa, ki je zdaj stara približno 22 mesecev, kaže, kako se mora vsaka modrica in razočaranje ponoviti in kako se to naravno zgodi na ravni dvoletnika, ko ji je dovoljeno, da se zgodi. In to ponavljanje skrbi zanjo, in od tam se preprosto vrne v srečo in veselje. Ampak mora se ponoviti. Ko že govorimo o sreči, kaj vam poleg družine trenutno prinaša veselje?

Jelena Djoković: Veseli me, da bomo imeli čas potovati po regiji in promovirati vaše delo pred vašim prihodom. Pripravljamo panelne razprave in vabimo starše, da se nam pridružijo, prav tako pa sem zelo navdušena nad predavanji oktobra. Neprestano delamo s starši prek programa z naslovom „Podpora, ne popolnost“ – Support Not Perfection, in imamo tudi program z naslovom „Pot šampiona“ – The Path of a Champion, kjer poskušamo staršem pojasniti, da trofeje niso edino merilo uspeha. Pravzaprav znova poudarjamo, da odnos med staršem in nadarjenim otrokom ne bi smel trpeti zaradi njegovega talenta. Včasih se to zgodi. Tako poskušamo sprožiti razpravo. Ne ponujamo rešitev, prinašamo le nekaj znanja, vsak pa ga bo uporabil na način, za katerega meni, da je najboljši, saj za nas kot fundacijo ne gre za zagotavljanje formule za uspeh. Ni formule, samo delo in znanje.

Gordon Neufeld: Neverjetno je, kako izobraževalna je vaša fundacija, in ljudje resnično lahko kristalizirajo in bolje spoznajo svoje ideje o starševstvu, uspehu, čustvih in res cenim, da vsaka kupljena karta za predavanje dejansko gre za programe, ki bodo vključevali več ljudi brezplačno.

Jelena Djoković: Da, odločili smo se, da to priložnost uporabimo kot orodje za financiranje brezplačnega znanja, ki ga bomo širili ljudem, ki si tega ne morejo privoščiti. Vedno mislim, da je bolje dajati kot prejemati in nekako to deluje.

Foto: Lucas Lehmann
Moda: Roberto Piu