Romantični filmi, ki so na nas pustili globok vtis
Tena Razumović Žmara
25 februarja, 2024
Tena Razumović Žmara
25 februarja, 2024
Lansko leto je ustvarilo odlične filme, filme, ki so povzročili polemike, filme, ki so podirali rekorde na blagajnah, filme, ki so sprožili trende v modi, popularni kulturi itd.
Prav tako je bilo lani prikazanih kar nekaj filmov, ki so v povsem drugem svetu od tistega, v katerem živijo Oppenheimer, Barbie, Killers of the Flower Moon in drugi veliki filmi, ki so okupirali blagajne in medijski prostor. Lansko leto je bilo tudi leto »ljubezni in žalosti na filmu«; to so romantični filmi, ob katerih boste segli po robčkih. Čeprav se sliši nekoliko patetično, ja, res je.
Najprej sem gledala All of Us Strangers, ker sem sredi 2000-ih prebrala odličen angleški prevod romana “Strangers” japonskega avtorja Taichija Yamade. Razlog, da sem ga prebrala, je ta, da sem slučajno naletela na informacijo, da je japonski izvirnik konec osemdesetih prejel nagrado Yamamoto Shūgorō za najboljši t.i. human-interest roman. »Human-interest« je bil izraz, ki je v začetku dvajsetega stoletja označeval tudi vejo novinarstva, ki bi jo lahko označili kot manipulativno, senzacionalistično, »rumeno« novinarstvo. Ne skrbite, nagrada, ki jo je prejel ta roman, ne nagrajuje takih zgodb.
Roman je bil uspešnica in leto ali dve po izidu je bil posnet film The Discarnates, ki ga je režiral Obayashi Nobuhiko. Ta zgodba ima torej pomen, zgodovino, veliko zanimanje in takoj me je pritegnila, ko sem videla, da bosta v novem filmu igrala Paul Mescal in Andrew Scott. Po ogledu lahko le poudarim, da gre za globoko oseben portret novoodkrite ljubezni in travmatične preteklosti in če radi gledate čustveno mojstrovino, je to film, ki ga morate videti.
Naslednji film na seznamu za ogled je Past Lives. Film je ameriška romantična drama, ki jo je napisala in režirala Celine Song. Tako jo opisujejo, kot romantično dramo. Dodala bi še čustveno uničujočo dramo. Glavne vloge so upodobili Greta Lee, Teo Yoo in John Magaro. Film sledi dvema prijateljema iz otroštva v štiriindvajsetih letih, ko razmišljata o naravi njunega odnosa, medtem ko se oddaljujeta in živita različna življenja. Po ogledu nisem mogla verjeti, da je to režiserkin celovečerni prvenec. Ker me je film pustil v poplavi čustev. Bilo je, kot da sem v eni uri in štiridesetih minutah preživela pet let čustev. Čustveni konec me je spomnil tudi na In the Mood for Love Wonga Kar-waija. Gledala sem ga skozi solze; Tony Leung je jokal na ekranu, jaz sem jokala pred ekranom, vsi smo (neizogibno) jokali.
Film Red, White & Royal Blue je posnet po istoimenskem bestsellerju Caseyja McQuistona. Knjiga in film prinašata naravnost neverjetno zgodbo o sinu ameriškega predsednika, ki se zaljubi v valižanskega princa. Da, prav ste prebrali. Najprej sem bila skeptična, mislila sem, da gre za slab cmerav film (knjiga in film), potem me je zanimalo (filmska zvezdnika Stephen Fry in Uma Thurman), na koncu sem bila po ogledu – zadovoljna. Film ni mojstrovina, je pa dobra zabava. In obravnava temo, na katero bi res malokdo pomislil.
Shortcomings je zabaven film režiserja Randall Parka. In to je njegov prvi celovečerni film. Na tem seznamu je povprečje debitantov precej visoko. Izgleda, da sta temi ljubezni in žalosti, kar dobra izbira za filmski prvenec. Tako se je odločil tudi Park, sicer uspešen igralec in posnel film po romanu Adriana Tominea, ki je zaslužen tudi za scenarij. Izbira teme je bila zanj zadetek v polno, saj se je znašel kot »riba v vodi«. Čeprav gre za romantično dramo, se za razliko od mnogih ta konča veliko bolj iskreno in resnicoljubno, kot velika večina romantičnih dram in prav zato si zasluži ogled.
Po zelo dobrem filmu Undine, ki sem si ga ogledala “na zahtevo” leta 2020 na Zagreb Film Festivalu, se je naslednji film režiserja Christiana Petzolda takoj znašel na mojem seznamu filmov za ogled. Afire je njegov naslednji film in upam si trditi, da je celo boljši od prejšnjega. Spremljamo mladega pisatelja Leona, ki namerava s prijateljem Felixom preživeti mirno delovno poletje v koči ob Baltskem morju. Že od samega začetka nič ne gre po načrtih. Na poti se jima pokvari avto in ko končno prispeta, srečata nepričakovano gostjo, skrivnostno Nadjo. Duo se kmalu spremeni v trio, nato pa v kvartet, kar pa Leonu ni prav nič všeč. Na območju izbruhnejo požari in vsi štirje ostanejo ujeti v baltski idili z napetimi, burnimi in eksplozivnimi čustvi. V tej počasi goreči(!) nemški drami se izmenjujeta spolna napetost in izbruhi besa, dve skrajnosti spektra ljubezni in žalosti. Film je dobil Srebrnega medveda na Berlinalu, zasluženo.
Dvajseti film Akija Kaurismäkija Fallen Leaves je bil premierno prikazan na lanskem festivalu v Cannesu, kjer je prejel nagrado žirije. Aki Kaurismäki se je s tem filmom najbolj približal žanru romantične drame. Film pripoveduje zgodbo o ženski in moškem, izgubljenih posameznikih, ki iščeta ljubezen in se po naključju spoznata v karaoke baru. Zdi se, da retro barvna paleta filma nakazuje čustvena stanja in čeprav je zgodba postavljena v današnji Helsinke, sem se počutila, kot da gledam Helsinke sredi dvajsetega stoletja. A spoznajmo like; Ansa je delala v supermarketu, a je izgubila službo, ker je vzela paket sira, ki mu je potekel rok trajanja. Holappa je fizični delavec, ki zaradi pitja izgubi službo. Njuno naključno srečanje v baru s karaokami vodi do nekakšnega poskusnega dvorjenja. Izmenjata si zelo malo besed, a tišina je otipljiva, polna hrepenenja. Tako kot v drugih Kaurismäkijevih filmih je srečo in zadovoljstvo težko doseči, a ta film prinaša konec, ki na nenavaden, nekoliko zvijačno očarljiv način prebudi upanje.
Passages je francoska drama, ki jo je napisal in režiral Ira Sachs, igrajo pa Franz Rogowski, Ben Whishaw in Adèle Exarchopoulos. Priznam, da sem film gledala zaradi Bena Whishawa, vendar me je prav tako navdušila zgodba. Gre namreč za ljubezenski trikotnik, ki ga sestavljata dva homoseksualca in hetero ženska. Mladi filmski ustvarjalec prevara svojega moža z žensko in po nizu dogodkov in njihovih odločitev, ki sledijo, sem ugotovila, da gledam žalost in bolečino, zavito v eno fascinantno dogodivščino. V morju komentarjev o (nekem) kontroverznem spolnem prizoru v filmu je nekdo na internetu zapisal, da je seks tukaj pravzaprav zaplet. Bi se strinjala. In dodala, da prav zato film ni romantičen, vsaj ne v klasičnem, tradicionalnem pomenu besede. Ira Sachs je po razočarajočem filmu Frankie z Isabelle Huppert iz leta 2021 naredil zdaj zelo dober film.