Golota v ofsajdu: Tudi vi navijate za FKK?

Če ne štejemo obdobja zgodnjega otroštva, sem se prvič popolnoma slekel na plaži brez kopalk pri 15 letih. To je bila zame precej intenzivna izkušnja, saj ne prihajam iz družine, kjer se golota obravnava kot naravni pojav, še posebej, če je prikazana na javnem mestu, kot je plaža. Ne morem se spomniti celotne izkušnje, le da sem dolgo ležal na trebuhu, dokler ni prišlo do skrajne točke in sem moral iti v vodo, da se ohladim. In prišlo je do olajšanja, to je bil tisti trenutek, ko pravzaprav ni pomembno, ali si gol ali oblečen, ker se zavedaš, da je drugim vseeno in da kar imaš sam, imajo tudi drugi in da je to povsem normalno.

Z leti mi je nudistična plaža pomagala, da sem vse bolj začel sprejemati svoje telo, saj popolnost ne obstaja. Oziroma obstaja, vendar so to nekatera druga telesa, ki dejansko ne prevladujejo na teh plažah, napake in nepopolnosti so pravzaprav tisto, kar lahko v teh krajih pogosteje srečate in verjemite mi na besedo – če mislite, da nekaj ne obstaja, na nudistični plaži zagotovo obstaja! Tetovaže na neverjetnih mestih, silikonske prsi in tone celulita in nesorazmernih genitalij. Vse je prisotno in to je tisto, kar je čudovito. Ko so jugoslovanski voditelji spoznali, koliko je mogoče hitenje “golih in bosih” uporabiti za politično propagando in še bolj za polnjenje proračuna s tujo valuto, je na jadranski obali, od Istre do Ade Bojane, nudistični turizem eksplodiral.

Zahodni mediji so socialistično Jugoslavijo opisali kot “najsvobodnejšo naturistično državo v Evropi” in kot raj za nudiste, od katerih je Jugoslavija sredi 1980-ih zaslužila neverjetnih 200 milijonov dolarjev na leto.

Prvi nudisti so se pojavili v socialistični Jugoslaviji leta 1956, večinoma na skritih plažah na hrvaških otokih Hvar in Rab. Kmalu zatem je naturizem prerasel v družbeni fenomen jugoslovanske družbe, ne pa tudi samih Jugoslovanov. Čeprav se je po podatkih Turistične zveze Jugoslavije število obiskovalcev jugoslovanskih nudističnih kampov v 1960-ih in zgodnjih 1970-ih povečalo za približno 12% na leto je bilo tam 1974. le 1% Jugoslovanov. Vsi ostali so bili tujci. Mislim, da je tako še danes, čeprav se zdi, da so spolne in druge vrste svoboščin napredovale tudi v tej regiji. Vendar pa je nudistična plaža za večino ljudi še vedno tabu.

Čeprav so številni evropski narodi, zlasti Nemci, za katere se zdi, da so izumili FKK kulturo, naklonjeni kulturi svobodnega telesa, se zdi, da narava golote počasi izumira. Zdi se, da to ni več trend, saj se praksa nudističnih plaž, ki so nekoč prevladovale v večjih letoviščih po Evropi, zdaj šteje za staromodno in preveč regulirano. Zdaj so se deli plaže, namenjeni nudistom, zmanjšali in pogosto celo kombinirali z deli plaže, rezerviranimi za obiskovalce s psi. Nekateri sociologi menijo, da je velik vpliv na zmanjševanje ponudbe nudistom pravzaprav prispevek k dojemanju telesa na družbenih omrežjih, kjer velja pravilo, da je spletna golota, ki se pojavlja v maksimalno nadzorovanih in urejenih pogojih, veliko bolj sprejemljiva od tiste, ki vam je ponujena brez filtra.

Tako smo prišli do situacije, ko je goli selfie povsem reden pojav, topless na ležalniku poleg vas pa je nekaj, kar je skrajno nesprejemljivo in neokusno.

Dejstvo, da imamo še vedno označene kraje in posebne dele obale, kjer je dovoljeno ne nositi oblačil, nam pove, da je golo človeško telo še vedno nekakšen napad na konservativna prepričanja balkanske miselnosti.

Verjetno najbolj priljubljen film Živka Nikolića, posnet v drugi polovici 1980-ih, ki ga je zaznamovala devalvacija jugoslovanskega načina življenja, je pomembno delo, ki se odlično ujema z diskurzom preizpraševanja sistema vrednot tistega časa, pa tudi nudizma kot eksotičnega pojava. Če se spomnite, je glavna junakinja, ki jo igra fantastična Mira Furlan, tradicionalno vzgojena, zgrožena nad goloto, še posebej, ko čisti stanovanje dveh mladih neznancev, ki ju zabava njena zmeda. Z njuno spodbudo postopoma sprošča s tradicijo prežeto senzualnost. Zdi se, da je spet prišel trenutek, da se, podobno kot ta junakinja, vržemo v cono, ki nam ni udobna in poskušamo sprejeti lastno golo telo. Ampak, resnično. Ne tako, da se bomo le pogovarjali o tem.