Kako družba obravnava starejše ženske, je glavna tema močnega filma Demi Moore

Ko sem začela gledati film, sem vedela, o čem govori film in nisem se mogla otresti spominov, komentarjev, obsojanja in vsega, kar je sledilo na spletu po tem, ko se je Demi Moore sprehodila po modni pisti na Paris Fashion Weeku leta 2021. Mnogi so namreč komentirali, da je pretiravala z estetskimi popravki obraza in da je neprepoznavna. Njene ličnice so bile bolj poudarjene kot kadar koli prej, v novem osebnem opisu igralke so prevladovala nenaravno pogreznjena lica, a svoj novi obraz je nosila z dvignjenim (in zategnjenim) čelom. Zato me je zanimalo, kako se je lotila vloge v tem filmu, sploh ker gre za specifičen žanr body horrorja, poleg tega pa je tudi – satira.

Demi Moore je bila ta vloga kot pisana na kožo. Je to morda zato, ker se prepozna v podobi ženske, za katero izguba mladosti pomeni tudi izgubo dela, službe, eksistence? Gre tukaj za izgubo identitete? Neizprosni Hollywood in njegovo poveličevanje mladosti (s tem da ima mladost pri nas precej kratek rok trajanja, nekje do 25. leta starosti in nekateri bi rekli, da je celo to skrajno). Vendar pa Demi Moore zdaj nosi nekoliko bolj normalen obraz; obraz starejše ženske srednjih let, tako v resnici kot v filmu.

Osebno imam težave z grozljivkami. Redko jih gledam. A ko jih gledam, si pogosto rečem – bolje, da bo bo dobra! In to bom ponovila, ko bo septembra izšla v redni kinematografski distribuciji – pa še prijateljice bom pripeljala! Film na oster, rezek način secira ukvarjanje z zunanjostjo, mladostjo in nečimrnostjo. Tema, ki je zadnjih trideset let hkrati aktualna in obrabljena. Toliko se govori, razpravlja, piše, body positivity je izraz, ob katerega se ves čas spotikamo, anti-age je izraz, ki se mu izogibamo, woke kultura v beauty industriji namesto tega spodbuja pro age, age-defying, age perfect in slow age in vse to v času, ko obstaja več pomlajevalnih izdelkov in tretmajev kot kdajkoli prej. Botoks ni več tabu, postal je beauty higiena. Da, živimo v zanimivem svetu, s perverznimi anti-age vrednotami. In kaj nam preostane, kot da se vsemu skupaj dobro nasmejimo. In ko sem v določenih prizorih gledala Demi Moore, se nisem mogla znebiti vtisa, da se je tudi ona dodobra nasmejala (stari?) sebi. Samoironija je že od nekdaj pomembna literarna figura, ki v delu dela čudeže in neizmerno vesela sem bila, ko sem videla, da se je prelila v film, malo tudi zunaj njega, v popularno kulturni moment nečimrnosti družbenih omrežij in upala bi si trditi, da tudi na Instagram profil Demi Moore.

Kar zadeva film, je zgodba preprosta, a povedana na zavit in zabaven način. Demi Moore nastopa v vlogi Elisabeth Sparkle, ženske, ki je bila nekoč velika hollywoodska zvezda in ki je zdaj v srednjih letih, a še vedno v neverjetni formi, začela voditi televizijsko oddajo o vadbi doma. Po enem izmed snemanj žensko stranišče ni bilo v obratovanju in odšla je v moško stranišče, kjer je slišala producenta Harveyja, kako je (med uriniranjem) razpravljal o skorajšnji prekinitvi pogodbe z Elisabeth na najbolj nesramen možen način. Harvey je Dennis Quaid; sijajen, pretiran, karikaturalen, odličen. Skupaj z Demi Moore tvorita odličen igralski par. Uničena Elisabeth obupana obišče napredno zdravniško ordinacijo in izve za nov neuradni postopek, imenovan Supstance, s katerim lahko iz vašega/njenega telesa anatomsko iztisnejo novo, čudovito mlajšo osebo v zasebnosti vašega/njenega luksuznega stanovanja. In v njenem primeru je to Sue, ki jo igra Margaret Qualley. Nekaj ​​podobnega, kot je v situaciji Dr. Jekyll and Mr. Hyde.

Suein naravni šarm in dekliška ranljivost sta Elisabeth prinesla službo, čeprav mora vsak drugi teden manjkati v studiu, da Elisabeth pride na vrsto in ostane živa. Elisabeth razloži Harveyju to zamenjavo kot čas, ki ga potrebuje za nego svoje bolne mame. Da bi bile stvari še bolj zanimive, Sue pozablja navodila.

Film je hkrati strašen in zabaven, vsebuje šokantne prizore, prizore golote, voajerizma, odlično igro in te spodbudi k razmišljanju. Ne morem se znebiti občutka, da bi bilo najbolje, če bi si ga občasno ogledali, tako kot dobro knjigo, ki nas ponastavi in nam nudi tako zelo potrebno mentalno higieno.