Ogledali smo si najboljši dokumentarec leta

Angela Patton je direktorica neprofitne organizacije Girls For A Change, katere poslanstvo je pripraviti temnopolta dekleta na svet in svet na temnopolta dekleta. S sedežem v Richmondu v Virginiji se že 25 let zavzema za sistemske in kulturne spremembe na nacionalni ravni. Njen govor na TED-u ima več kot milijon ogledov, njena soavtorska knjiga Finding Her Voice pa je pomagala na tisoče temnopoltim dekletom pri krmarjenju in napredovanju v različnih okoljih.

Dokumentarni film Daughters, ki ga je režirala sama Angela, je bil premierno prikazan in osvojil nagrado favorita občinstva na filmskem festivalu Sundance 2024, pred desetimi dnevi pa je prispel na Netflix. Angela je izkušena govornica, aktivistka skupnosti in brezkompromisna zagovornica poslušanja in uveljavljanja briljantnih zamisli temnopoltih deklet o tem, kako lahko njihove skupnosti in življenja postanejo bolj pravična in lepša. In ne glede na to, da film ni njen prvi komunikacijski medij, to, kar je uspelo njej s filmom, zmore le malokdo.

Dokumentarni film Daughters že dneve okupira internet, forume, kritike, zaseda najvišja mesta na lestvicah gledanosti in priljubljenosti, njegov Tomatometer pa je na 100 %. Zakaj je prav ta dokumentarni film v morju drugih enako odličnih filmov tako cenjen in priljubljen? Prvič; film se ukvarja s kontroverzno temo odnosa med očetom in hčerko, z dejstvom, da so očetje zaporniki, drugič; vzbuja upanje na dobro v svetu, tretjič; utemeljuje in podkrepi z dokazi in argumenti. Angel s svojim programom omogoča ustvarjanje trenutkov in odnosov v okolju, kjer se očetje in hčerke počutijo ljubljene in povezane. Njeni Daddy Daughter Dances so se izkazali za nekaj, kar je ljudem nujno potrebno, neizogibno in ključno. Kot je sama povedala, ko je odgovornim v zaporu napisala prošnjo za izvedbo takšnega projekta, je prejela hiter in močan pozitiven odgovor: Še nihče nikoli ni zahteval česa tako močnega, kot je to v tem trenutku.

Film prikazuje in pripoveduje, kako bi se morali ljudje obnašati v družbi. In čeprav tukaj gledamo in govorimo o zapornikih, so vzorci obnašanja žal podobni oziroma enaki, pa naj gre za človeka na prostosti ali človeka v zaporu. Da bi se kvalificirali za program, morajo očetje zaključiti desettedenski program za krepitev in razvoj svojih očetovskih veščin, kar pomeni, da delijo nekatere boleče izkušnje, obžalovanja in strahove. Eden izmed moških je rekel, da je bil prvič v okolju, kjer moški govorijo o čustvih. Mislim, da se večina moških lahko poistoveti s tem. Čeprav film spremlja predvsem dekleta, so nekako ti trenutki in stavki, ki jih izgovorijo moški, odzvanjali v meni tudi potem, ko so bili izgovorjeni. Gre za resnične, pretresljive življenjske trenutke, trenutke, na katere večina družbe nikoli ne pomisli, trenutke, za katere se zdi, da ne obstajajo. Vendar so tam, prisotni, pretresljivi in ​​ironično, za nekatere nam ni treba obiskati zapornikov, da bi jih ozavestili.

Zakaj so moški, očetje, v zaporu? To je vprašanje, na katerega gledalci ne dobijo odgovora. Pravzaprav se skoraj nikoli ne postavi. Ker je vseeno. Pomembna je transformacija človeka in odnosa. Ne bežijo od odgovornosti in svoje kazni. Že to, da jo služijo, bi morali gledalci sprejeti kot nevtralno dejstvo. Tukaj gre za očetovstvo, dekleta in njihova življenja, za to, kako bodo krmarile skozi življenje z očetovsko figuro v svojem življenju. In kako jim je ta program to omogočil, vsaj za začetek. V filmu gledamo očete, kako preoblačijo oranžne zaporniške uniforme v suknjiče in kravate, na videz preprosto dejanje, tukaj pa je transformativno in izjemno močno. In potem postane še bolj pomembno, ko vidimo, kako nekateri očetje učijo druge, kako si zavezati kravato, veščino, ki jo povezujemo s trenutki tesne vezi med očetom in sinom, nato pa s priložnostmi, kot so diploma, zmenki in razgovori za službe v pisarnah, ki jih ti moški nikoli niso imeli. Neizmerno ganljivo je videti moške z butonnierami na reverih, potem pa, ko se začne žalostno slovo, vsak od njih svojim hčerkam podari cvetje kot simbol njihove predanosti in ljubezni.

Film prikazuje, kako zelo imajo ti moški radi svoje hčerke in program jim daje priložnost, da jim pokažejo, kako jih ljubiti. Film prikazuje odmerek človečnosti na najvišji ravni empatije in sočutja. Kako zamenjati občutek nemoči in brezupnosti z ljubeznijo in ponosom. Ker te hčere potrebujejo svoje očete v svojem življenju in ta osnovna potreba očetom preprečuje, da bi zdrsnili nazaj v svet kriminala. Izjemno ganljivo in impresivno je gledati enega od očetov, ki izjavlja, da že kot najstnik ni bil več kot šest mesecev iz zapora, dokler ni videl, kako pomemben je za svojo hčerko. V času snemanja je že štiri leta iz zapora in je odločen v svojih namerah.

Ta dokumentarec je dokaz, da se dobro splača, da se vrača, da je izobraževanje smiselno, da je rehabilitacija možna in kar je najpomembnejše – da ljubezen zmaga. Ni presenetljivo, da je bil razglašen za najboljši dokumentarec leta. Včasih potrebujemo pravi dokaz, da dobrota in ljubezen premagata vse, in Daughters je prav to.