Novi tokovi arhitekture, ki spreminjajo arhitekturno identiteto regije

Čas prinaša spremembe na vseh področjih, tudi v arhitekturi. Njeni tokovi bi se morali spreminjati, da arhitekturna scena ne bi stagnirala, novi pristopi v arhitekturi pa bi vnesli potrebno svežino – dovolj hitro, a ne vsiljivo, in dovolj počasi, da bi bili sprejeti.

Čeprav ima tradicija v našem prostoru posebno mesto, mora tudi ta odgovarjati zahtevam sodobnega časa. Rekel bi, da je tradicija kot najdražja babica, ki jo moramo naučiti uporabljati mobilni telefon ali poslati sporočilo na WhatsAppu. (Video klici so težja kategorija – tega še ne bomo počeli.) Obstajajo tudi druge različne ovire, s katerimi se danes soočajo arhitekti. Na primer, investitorji pogosto podcenjujejo storitve arhitektov, z veseljem pa plačajo končni izdelek. Njihov moto je: ne vidim kaj plačujem, a potrebujem to, ali še huje, to lahko naredim sam. S spretnim ravnotežjem med zahtevami investitorjev, a tudi trajnostjo in estetiko (ki je ob tehnološkem napredku in inovativnih pristopih nekakšen imperativ novega časa) so nekateri arhitekturni biroji stopili iz povprečnosti. Kot je rekel neki arhitekt: Ne gradimo le stavb, gradimo prihodnost – in upamo, da bo imela veliko oken! Biroji, o katerih boste brali v nadaljevanju, s svojim delom spreminjajo arhitekturno identiteto regije, na sceno prinašajo nove iskrene poglede, svežino pristopa in inovativnost. Zanimalo nas je tudi njihovo mnenje o novem valu arhitekture, kaj je pomembno v regiji in svetu ter ali se nam nasmiha arhitekturna prihodnost.

Arhitektura iz Slovenije

Boštjan Gabrijelčič in Aleš Gabrijelčič

Iz Slovenije smo izbrali arhitekturni biro Arhitektura, za katerim stojita Boštjan Gabrijelčič in Aleš Gabrijelčič, ki vizije naročnikov sinergijsko spreminjata v avtentično arhitekturo, brez pretencioznosti, z zvesto uporabo lokalnih materialov in harmonično vpetostjo v urbano pokrajino Slovenije. So nevsiljivi in ​​iskreno personalizirani pri vsakem projektu ter s kombinacijo sodobnih in tradicionalnih elementov ustvarjajo estetsko in funkcionalno skladne prostore, ki jih pogosto zasledimo v mednarodnih publikacijah, ki sledijo arhitekturi. Najboljši primer omenjenega pristopa je House for a Ceramic Artist v Ljubljani, ki je zasnovana tako, da združuje bivalni prostor družine z delovnim ateljejem lastnika, oblikovalca keramike in umetnika, s čimer se odziva na vse večji trend dela od doma. HomeOffice v polnem pomenu besede; Home in Office hkrati.

Potrditev inovativnosti njihovega dela temelji na razmišljanju, da se dobra arhitektura “danes doživlja skozi implementacijo pametnega načina življenja, ki črpa iz tradicionalnih vrednot vernakularne arhitekture, ki se je v naši regiji razvijala in je prisotna že stoletja”. Na vprašanje o utripu sodobne arhitekture v Sloveniji odgovarjajo: »V Sloveniji lahko govorimo o novem valu progresivnih mladih arhitekturnih birojev, ki so se izoblikovali po finančni krizi in v svojem delovanju črpajo iz Plečnikove in Ravnikarjeve šole, hkrati pa so pod močnim vplivom Mediterana.« Kar se tiče svetovne scene v Arhitekturi menijo, da je trenutno največji izziv svetovne arhitekturne stroke vprašanje, ali naj sploh gradimo v okvirih, kot jih poznamo, glede na drastične podnebne spremembe, ki se dogajajo«. Zato vidijo prednosti in izzive v naši regiji predvsem v pametni rabi ekoloških materialov, recikliranju in ponovni uporabi prostora in zgradb.

Njihove neuresničene sanje v arhitekturi?

»Arhitektura je za razliko od umetnosti močno definirana, nespontana in odvisna od velikega števila zunanjih vplivov. Zelo pa nas zanima nekakšna med-arhitektura, ki omogoča in do neke mere prodira v sfero eksperimentiranja. Tako se ustvari platforma za sodelovanje različnih praks arhitektov, biologov, fizikov, umetnikov…«

Morpharos iz Hrvaške

Arhitekti Morpharos

V iskanju naslednje pisarne sem moral zapustiti celino in se odpraviti proti obali. Morpharos živi in ​​dela na otoku Hvaru, ustanovila sta ga Nikola Dužević in Borna Pavičić in je s svojim razmišljanjem in delovanjem prepričljiva oda Mediteranu, postajajo tudi vse bolj prepoznavna pisarna v regiji. Njihov prefinjen slog, ki temelji na uporabi lokalnih materialov, je vedno prizemljen in pristen ter spretno združuje tradicijo s sodobnim pristopom. Slikovita pokrajina otoka Hvar se sreča z arhitekturno preprostostjo in strastjo ljudi, ki so se odločili graditi svojo zgodbo na otoku, pri čemer je spoštovanje lokalnega bistvenega pomena.

Navdihujoče in strastno nam Borna odgovarja kako vidi vlogo lokalne arhitekture v današnji družbi. “Arhitektura določene mikrolokacije mora biti njen vizualni ambasador. Ne sme dopustiti, da jo zanesejo trendovske smeri in materiali, ki jih je globalizacija naredila dostopne povsod. Naša glavna misel je, da bi skupnost, v kateri ustvarjamo – otok Hvar – morala prepoznati in ceniti moč svojega izročila. Trudimo se poudarjati pomembnost uporabe lokalno dostopnih materialov (kamna in starega ometa v našem primeru) in obrti pri gradnji sodobne arhitekture. Nova arhitektura v regiji mora ponižno spoštovati in interpretirati tradicijo, ne pa slepo vnašati elemente, videne v drugih delih sveta. Nepremišljeno posnemanje tujih primerov lahko v kratkem času uniči podobo zgodovinskih mest na obali.”

Z Borno se strinjava, da sodobna arhitektura vse bolj teži k unikatnosti, pri čemer daje poudarek inovativnim in specifičnim prostorskim rešitvam, kar je tudi njihov adut pri projektih. »Čas, ko se je sledilo stilom, je že zdavnaj za nami. Danes se poskuša ustvariti edinstvene rešitve, ki ustrezajo določenemu podnebju in kontekstu. Vse večji poudarek je na načrtovanju okoljsko trajnostne arhitekture, kar je glede na globalne izzive povsem razumljivo. Tako na primer na Trgu Ploča, v starem mestnem jedru, uporabljamo sistem vodne megle v kombinaciji z belim kamnom in terazzom, da zmanjšamo temperaturo celotnega prostora in poskrbimo za osvežitev v poletni vročini.«

V primerjavi z velikimi mesti v drugih delih sveta Hrvaška še vedno ponuja posebne lokacije, ki arhitektom omogočajo izražanje, meni Borna in pojasnjuje: “Globalizacija je izbrisala specifičnosti, ekonomija pa igra ključno vlogo. Po drugi strani pa je naš problem pogosto v pomanjkanju finančnih sredstev v primerjavi z zahodnimi državami, po katerih se pogosto zgledujemo. To nam onemogoča uporabo dražjih materialov in konstrukcij ter nas sili v cenejše rešitve, ki so pogosto vidno slabše kakovosti. Idealno je najti materiale in tehnike, ki niso drage, a omogočajo visoko svobodo oblikovanja.” Za njih so to vedno lokalno lahko dostopni materiali.

Njihove neuresničene sanje v arhitekturi?

»Vsekakor bi šlo za socialno namenski projekt, v katerem sodeluje veliko število ljudi in je oblikovno zelo presenetljiv. Verjetno bi šlo za muzej z razširjenimi vsebinami, ki bi, poleg razstavne vloge, bil tudi zbirališče skupnosti. Tak projekt lahko postane »razglednica kraja« in prispeva k promociji lokacije v svetu. Pomembno je, da pripada lokaciji na kateri je, in jo predstavlja na zelo pristen način.«

FREYA Architects iz Srbije

Photo:Daria Maslyuk

S Hvara nas pot vodi v Beograd, kjer nas je pritegnilo delo in inovativen pristop globalno znanega biroja FREYA Architects, finalista letošnje nagrade WAF (World Architecture Festival). Ustanoviteljica biroja, Kristina Koivistoinen Khatlamdziian, meni, da je bila arhitektura vedno eno izmed orodij za oblikovanje vrednot in trendov v družbi, in tako je še danes. “Kvalitetna arhitektura in smiselna zasnova sta pomembna znaka polnopravne družbe in njene samoidentifikacije. Balkan je edinstven prostor, kjer se ustvarja veliko unificirane arhitekture, ki bi se lahko gradila kjerkoli. Hkrati pa se zdi, da se zahteva arhitektonske skupnosti po kontekstu že oblikuje in bi kmalu lahko videli nekaj edinstvenega za našo regijo.” Zato FREYA arhitekti negujejo pristop iskanja lokalne identitete skozi moderni pogled. Biro, ki obožuje brutalizem, favorizira surovo in preprosto.

Njihovi pristopi so radikalni, a enostavno se je zaljubiti vanje. Osvobojeni ideje, da je arhitekturo treba zgladiti kot Photoshop fotografije, prinašajo pridih brutalistične energije, underground scene, ki se skozi arhitekturo prepleta z ljudmi. Če bi bila ta pisarna glasba, bi bil to surov tehno, ki bi prenašal silovito energijo, ki jo ta pisarna oddaja. »Želimo, da uporabniki naših prostorov čutijo, da se ta izkušnja lahko zgodi samo v tej specifični regiji. Na ta način želimo, da se bolj povežejo s krajem in njegovimi koreninami. Veliko študiramo in se zgledujemo po beograjskem brutalizmu ter ga smatramo za pravo dediščino države! Eden od primerov brutalističnega vpliva je naš projekt Chernyi Cooperative Coffee Roasters, kjer smo v prostor vnesli veliko brutalističnih arhitekturnih elementov.” Zlahka bi pomislili, da radikalizmu ni mar za čustva, a želja tega arhitekturnega biroja je posredovati čustva, ne le ustvarjanje prostorov brez znaćaja.

Njihove neuresničene sanje v arhitekturi?

»V hotelirstvu na Balkanu vidimo velik potencial zaradi geografskega in gospodarskega položaja v Evropi, regija postaja vse bolj priljubljena med turisti. Zato so naše naslednje sanje ustvariti projekte, ki bi razvijali hotelirstvo in turizem. Naš glavni cilj v arhitekturi in oblikovanju je ustvariti pomen. Veliko je nesmiselnih prostorov, ki ustvarjajo praznino in frustracijo. Naš pristop k oblikovanju prostora je ustvariti materialno okolje okoli človeških čustev in razmišljanj. Navsezadnje so samo čustva posameznikov pomembna in vplivajo na svet ter nam dajejo oporo v kaosu.”

PROJEKT V ARHITEKTURA iz Bosne in Hercegovine

Vernes Čaušević in Lucy Dinnen

PROJEKT V arhitektura je biro, ki svoja arhitekturna dela ustvarja z neverjetno skrbnostjo in harmonijo, skoraj kot popolno scenografijo. V zadnjem času je pritegnil pozornost mnogih, tudi mojo, saj je njihov interijer kot popolno narisana slika – harmonična in skladna. Zemlja kot ton in kot začetek vsega predstavlja tisto vodilno nit, ki jih najbolje opiše. Njihov fokus je na trajnosti in sodelovanju z naravo, ki jo človek mora upoštevati. Ravno zato so mi tako zanimivi.

Vernes Čaušević, ustanovitelj biroja, in njegova kolegica Lucy Dinnen sta z nami delila svoje videnje moderne arhitekture, s čimer sta nas ponovno vrnila na začetek te zgodbe in na brezprecedenčne podnebne spremembe. »Gradbena industrija je odgovorna za skoraj 40 % svetovne porabe energije in 30 % svetovnih odpadkov. Naša regija je na to še posebej občutljiva, zato menimo, da je naša vloga arhitektov, da odgovorimo na te izzive. Zato so vsi naši zasnovani ali zgrajeni projekti manifesti, s katerimi ustvarjamo arhitekturo, ki je bolj okoljsko trajnostna in družbeno odgovorna ter izboljšuje življenja ljudi, ki jo uporabljajo.« Njihov projekt Zemlja, o katerem smo nedavno pisali, evocira natanko njihovo razmišljanje o oblikovanju – njihovo ekološko trajnostno prilagojeno stanovanje v Sarajevu skuša z arhitekturnimi inovacijami ponovno zgraditi občutek kraja, doma in skupne identitete.

Glede na dolgoletne izkušnje dela v velikih arhitekturnih birojih v Londonu Vernes primerja arhitekturno sceno v BiH, s katero pojasnjuje delo na sceni, ki je daleč od idealne. »Tako kot mnogi mlajši studii se zaradi pomanjkanja odprtih javnih razpisov borimo za priložnosti za delo na večjih javnih projektih. Kar pomeni, da velikokrat delamo alternativne projekte za zasebne naročnike, nevladne organizacije in umetnike ali samoiniciativne projekte; kot naše Malo ministrstvo znanja ali mirovni center Most Mira, s katerim smo leta 2021 na Beneškem bienalu osvojili mednarodno LafargeHolcim European Silver Award za trajnostno gradnjo.«

Photo: Shantanu Starick

Photo: Shantanu Starick

Njihove neuresničene sanje v arhitekturi?

“Radi bi uresničili trenutne nezgrajene projekte, ki jih delamo v BiH in HR, ter začeli graditi projekte večjega obsega v BiH in širši regiji. Z uporabo našega edinstvenega pristopa k oblikovanju in strokovnega znanja na področju trajnostne gradnje bi želeli spremeniti javni diskurz o arhitekturi, da bi promovirali bolj eksperimentalen, trajnosten in etično grajen svet. Predavamo v Združenem kraljestvu in po vsej Evropi iz Sarajeva, kombinacija raziskav, prakse in predavanj pa je ključna za naš pristop kot studio. Radi bi več predavali v regiji, da bi lahko neposredno prispevali k prihodnosti stroke lokalno in regionalno.”