Grozote trajajo, a tudi mi trajamo
Kustosinja Maja Ćirić o Trienalu umetnosti in okolja EKO 9 v Mariboru "Oči v kamnu", naravi, zgodovini in vlogi človeštva v njih.
Vogue Adria13 julija, 2024
Kustosinja Maja Ćirić o Trienalu umetnosti in okolja EKO 9 v Mariboru "Oči v kamnu", naravi, zgodovini in vlogi človeštva v njih.
Vogue Adria13 julija, 2024
Okamnjena bela gorska vila, velikanska hči, katere obraz se riše v eni izmed skal v Julijskih Alpah, sestra preroških moči, bolj znana kot Ajdovska deklica, je prava mojstrovina narave. Z okamenjenim obrazom in pogledom, prekleta zaradi svojega preroštva o padlem človeku, je bila donedavno v senci jugoslovanskih junakov in anti-junakov. Legenda o njej traja že stoletja, njena ideologija pa ni dogmatična, temveč temeljna. Grozote, zaradi katerih je zatisnila oči, se tičejo pohlepa, torej človeštva nasploh. Če je pred manj kot desetletjem UGM (Umetnostna galerija Maribor) preizpraševala svojo pozicijo v zgodovini kratkega trajanja v primerjavi s socialističnim realizmom, oziroma »Junaki, ki jih ljubimo«, je zdaj ta umetniška institucija našla smiseln način za aktualizacijo preteklosti. Ekipa UGM pod vodstvom Simone Vidmar je namreč obudila EKO (Jugoslovanski trienale Ekologija in umetnost), ustanovljen leta 1980 kot odziv na lokalna onesnaženja zraka in rek, posledice tekstilne in motorne industrije, in ga leta 2021 preimenovala v EKO – trienale umetnosti in okolja. Medtem ko danes razstave na temo ekologije preplavljajo svet umetnosti, se lahko EKO pohvali, da je bil med prvimi, ki so razvili zdaj že zgodovinsko ekološko zavest.
Letošnji EKO 9, pod naslovom Oči v kamnu, ki traja do 25. avgusta, je zasnoval in kuriral umetniški direktor Jure Kirbiš, navdihnjen z ljudsko legendo o Ajdovski deklici in folk-hororjem. Kot del vizualne identitete EKO 9, te oči v kamnu zdaj gledajo iz podstrešnih oken novega prostora Trienala EKO – starega sanatorija dr. Mirka Černiča v vili v središču Maribora. Namesto bolniškega pohištva in raztresenih rentgenskih posnetkov pljuč, na vhodu v to donedavno zapuščeno hišo stoji napis »Vstopi, če se drzneš«. Ker je EKO 9 dobro premišljena alegorija planeta Zemlje, našega skupnega doma, ki je nenehno ogrožen z ekološkim kolapsom, je vstop v vilo vstop v ne povsem resničen prostor, ki je območje katastrofe. Vendar pa je ta vila napolnjena z umetniškimi deli, ki s pomočjo šoka, občutka strahu, nemira in obupa ter kritičnega razmišljanja, ponujajo priložnost za katarzo. Kot pravi znani mem kot oblika nizke umetnosti: »Grozote trajajo, a tudi mi trajamo.«
Nekdanjo pot, določeno z bolnišničnim protokolom, je nadomestila pot, ki jo diktira razstavni narativ. Vsi podzavestni strahovi, ki jih bolnišnično okolje vzbuja, prikličejo tudi strah pred ekocidom kot enim od negativnih učinkov kapitalocena. Ti strahovi so dodatno stimulirani s skrbno izbranim zaporedjem umetniških pozicij, ki se izmenjujejo v osvetljenih in temnih prostorih na dveh nadstropjih. Tako je, na primer, v sobi za rentgenske posnetke, označeni z znakom za nevarnost sevanja, nameščena instalacija Last Harvest (2022) Līge Spunde & Aleksandra Breže iz Latvije. V njihovi apokaliptični vrtni »raste« groteskna in monstruozna, antropomorfna zelenjava povečanih proporcij, kar je komentar na globalno energetsko in prehrambno krizo. Enako odgovornost do obstoječega okolja je pokazal tudi Vid Koprivšek s svojo multimedijsko instalacijo »Track/Tir« (2024), izvedeno v prostoru, kjer so se nekoč razvijali in gledali rentgenski posnetki. Z rampo, ki jo postavlja med zaslone v prostoru, projicira biološke kvalitete na tehnologijo, s čimer zastopa tehnoanimizem. Zvest vzpostavljanju zgodovinskih materialnih referenc, je Kirbiš v EKO 9 vključil tudi serijo risb »Beatles« (1980) Otona Polaka, pionirja ekološke misli v umetnosti, uporabljene za prvi trienale EKO leta 1980. Risbe so postavljene kontekstualno, vzdolž hodnikov in stopnic, in kako napreduje pot humanega subjekta, tako na risbah postavljeni hrošči v ortogonalni mreži počasi odmirajo.
Ker se navdihuje s preroštvom in prevzema estetiko grozljivk, EKO 9 ostaja z nelagodjem na drugačen način od drugih ekoloških umetniških pregledov, ki, na primer, prevzemajo šamanske rituale ali didaktično prenašajo znanstvena dejstva. Razlikuje se po tem, da povezuje lokalno legendo, zakleti sanatorij, ljudski horor, in da bi se soočil z grozotami sveta, ne izpolnjuje samo relacionizma in kontekstualnosti, kot pomembnih kriterijev za uspešno razstavo, temveč ustvarja tudi vznemirljivo in edinstveno izkušnjo za obiskovalce. EKO 9 odlikuje tudi kratki cikel produkcije, ki spoštuje ekološke principe, v smislu, da je selekcija umetniških projektov domača in regionalna, ter da je transportni del zmanjšan na minimum ali da so ista lokalno proizvedena.
Kot komentar na legendo o Ajdovski deklici, o človeku padlem zaradi pohlepa, je celotna soba posvečena moški figuri v horizontalnem položaju v različnih stilih in medijih. Serija fotografij Matjaža Wenzla »Face Down« (2012–2024) prikazuje srednjeveške kreativce iz Maribora v zastrašujočem ležečem položaju, z obrazom obrnjenim proti materi zemlji. V isti sobi se nahajajo tudi minimalistične figure Saše Bezjak, izvezene na tkanini, in krajine Ludviga Pandurja, ki jih je umetnik haluciniral, medtem ko je bil v bolniški postelji.
Seriji dobro premišljenih navzkrižnih referenc pripada tudi hommage trienalu EKO 5 iz leta 1995, katerega naslov Natura mortua nosi soba, v kateri se nahaja »šopek« mrtvih narav desetih umetnikov, ki delujejo v različnih stilih. Kirbiš vleče vzporednice med poenostavitvami v statičnih mrtvih naravah in v grozljivkah, z namenom, da opozori na njihovo sposobnost odgovarjanja na infrastrukturna vprašanja, kot sta rast in marginalizacija. Z nameščanjem cvetja, ki odmirajo v bolniški postelji, Kirbiš črpa grozo iz situacije, ki subjektom (ljudem, flori) bistveno omejuje gibanje. Skozi okno se v vrtu riše formacija »we resist. garden« Eve-Marie Lopez v obliki logotipa nekdanje bližnje kemične tovarne. Travnata formacija je sestavljena iz superplevelov, odpornih na herbicide. Po drugi strani pa soba meji na sobo za zdravljenje. V njej je Gašper Kunšić, navdihnjen z magično uporabo rastlin, zdravilnimi lastnostmi praproti, občinstvu ponudil možnost izolacije, podobne tisti v spodnjem delu krošenj. Tu so tudi blazine, polnjene s posušeno praprotjo, ki poleg tega, da aktivirajo čutila sluha in vonja, so na voljo občinstvu, da jih položijo na boleče mesto. V nadaljevanju razstave, namesto cvetja kot metafore za razpadanje, Edith Payer z delom »Gallery of Portraits« (2024) omogoča dostop do kolekcije človeških predmetov iz javnega prostora. Tukaj prikazan fenomen pareidolije opozarja tudi na narcistično človeštvo, ki najde človeški obraz tudi v manifestnem propadanju kapitalizma.
Na stenah, s katerih se lušči barva iz bolniškega obdobja, so ustrezno nameščene himere na kolažih avstrijske umetnice Ines Doujak iz serije »Ghost Population« (2016–), ki zastopa »kontaminirane druge«, s tem pa se upira sistemom klasifikacije, ki vlečejo stroge meje med boleznijo in zdravjem. Ta bitja so kombinacija delov teles človeških in nečloveških sorodnikov. Navdihnjena z medicinskimi atlasi, so priče o vseprisotnosti kontaminacije in poroznosti vseh oblik življenja. Ti ponavljajoči se vzorci mikrobioloških in ekoloških kriz, ki izhajajo iz gospodarske menjave, razkrivajo neuspehe globalizacije in poznega kapitalizma. Bolezen, nas opominja »Ghost Population«, je radikalni spodbujevalec.
Ker imajo pokrajine v grozljivkah pomembno vlogo, jih EKO 9 ne predstavlja okamenjenih, a so vsekakor daleč od idealiziranih. Stojijo kot komentar na strahove človeštva, zaradi česar je neizrekljivo prisotno. Celotno sobo zavzema elektrificirano polje koruze, ki s svojimi živimi barvami vabi k vstopu, a posledica je vrsta elektrošokov, ki poleg groze prikličejo tudi idejo ekocida. Drugje v stavbi, na razpadajoči steni, eden pod drugim, uokvirjeni kot slike, so jukstaponirani risba v kombinirani tehniki SLOVENAE 22 /Karst/ Hermana Gvardjančiča in zaslon z videodelom »Burning Field« (2017) Mile Panić. Obe umetniški deli opozarjata na učinke požarov, kot force majeur ali sproženih človeško roko, prikličeta podobo narave, požgane za optimizacijo kapitalizacije zemlje.
Na balkonu sanatorija, na mestu zaslona, ki je skrival bolnike pred tujimi pogledi in (življenji), vihrajo zastave s simboli ogroženih vrst »Flags for Endangered Species« (2022). Podpisuje jih David Nez, nekdanji član slovenske avantgardne skupine OHO, eden od treh vrhov glave zgodovinsko znanega hepeninga Triglav (1968). Po drugi strani pa umetnost Andree Eve Győri (1985–2022), uveljavljene, a prezgodaj preminule madžarske umetnice, ki je vključena v trienale z angažiranjem svetovalke Dominike Trapp, zastopa brezizhoden horor terminalne bolezni. Risbe in glazirana keramika z motivom vsevidnih oči, tako močnih, da iztisnejo sok iz limone, in preprečijo pretok tekočine in življenjski cikel, delujejo pretresljivo v nekdanji bolniški sobi.
Ana Likar v eksperimentalnem filmu »She Made Storms« (Galerija Marine Češarek, 2024) povezuje zgodovinski lov na čarovnice in obstoječe materialne odnose v okviru ene galerije, medtem ko Ana Čavić z delom »Papercut Poetry« fantastično in ilustrativno reinterpretira mitopoetične predstave. Sodobna grozljivka »Demonic Screens« Thomasa Hörla in Petra Kozeka, v sodelovanju z Alexandrom Martinzem, po priporočilu svetovalca trienala Markusa Waitschacherja, je dopolnjena z zastrašujočimi rekviziti iz filmov, skritih v nekaj škatlah.
EKO 9 je simpoetičen podvig. Kljub temu pa je tudi asimetričen, saj kaže, da je odnos med humanim in nehumanim subjektom še vedno neenak in grozljiv. Vendar EKO 9 kaže na to, da je središče moči spremenljivo s subverzijo distribucije senzibilnega. »Oči v kamnu« se lahko tolmačijo kot vizualna metafora za koncept »odvrnjenega pogleda« planeta Zemlje, kot učinek ignoriranja preroštva. EKO 9 na videz zapira oči pred aktualnimi antropomorfnimi grozotami, ki jih povzročajo vojne, a na njih opozarja preko arhetipov in diskretne politike empatije. V kontekstu ekoloških katastrof in vojn te koncepcije poudarjajo ključno točko: čeprav je lahko priročno »zapreti oči« pred takšnimi krizami, ignoriranje le podaljšuje škodo. »Oči v kamnu« nas spominjajo, da narava in zgodovina pričata o človeških dejanjih, tako kot nas Mulveyjev povraten pogled spominja na prezrto moč delovanja marginaliziranih ženskih glasov. Ignoriranje ekoloških katastrof in vojn je kot zanikanje tihega pričevalca naravnega sveta in prizadetih populacij, s čimer se perpetuirajo cikli uničenja in trpljenja.
Maja Ćirić