Ko tudi digitalni svet ni dovolj za beg od realnosti, je tu reality shifting

Ni veliko TikTok in Reddit trendov, ki bi me zanimali. Dejstvo je, da jih, sploh ko gledaš s te strani zavese in slediš trendom v želji po zgodbi, vsak teden pride in odide okoli 20. Ko pa imajo nekateri več mesecev milijarde ogledov in skoraj 50 milijonov objav, je jasno, da ne gre za trend. Je fenomen in ogledalo družbe, v kateri živimo. Trend, ki se je začel leta 2019, doživel (post)pandemični skok leta 2021, danes ponovno žanje ogromno zanimanja. Vse več posameznikov, predvsem generacije Z, deli in sledi izkušnjam – reality shiftinga. Če še niste seznanjeni z izrazom, čeprav dvomim, da vam bo moja razlaga veliko razjasnila, se nanaša tudi na prakso posameznikov, ki poskušajo rebootati ali ponovno zagnati svoj operacijski sistem, svojo zavest v alternativne realnosti, svetove, ki jih ustvarjajo in vizualizirajo sami. Za to uporabljajo različne tehnike, od meditacije, vizualizacije do intenzivne koncentracije. Seveda ni niti enega znanstvenega dokaza, da je kaj takega mogoče, a to ne ovira hitro rastoče skupnosti, da prisega na svoje izkušnje in deli nasvete drugim, kako to doseči.

Metoda Alice v čudežni deželi in metoda Dvigala sta med najbolj priljubljenimi. Prvič, obstaja dobro znana meditativna praksa, ki predlaga, da si vizualizirate sebe, kako padate po zajčji luknji v drugo realnost, z uporabo sproščujočih tehnik, ki vam bodo pomagale pri procesu vizualizacije. Druga metoda, metoda dvigala, vključuje predstavljanje sebe v dvigalu, ki se približuje želeni realnosti, ki se nahaja v zgornjem nadstropju. Ko gre dvigalo skozi vsako nadstropje, se mora oseba osredotočiti na to, da povečuje svojo energijsko raven. Ko energija doseže dovolj visoko raven, se vrata dvigala odprejo in omogočijo vstop v novo realnost. Kapitalizem seveda sledi takšnim trendom, zato imamo že v ponudbi nafto za “nadomeščanje realnosti”.

Kje se je vse to začelo? Trend se je pravzaprav začel leta 2019 . Da, leto, ki je bilo pet let nazaj, a če uporabim meteorološki besednjak, feels like dve leti. In to zelo nerealno. Oboževalci Harryja Potterja so želeli spoznati svojega oboževanega junaka na Bradavičarki. Kakor je le-to nemogoče (pa brez zamere v tej novi reality shifting eri), ker je Harry Potter seveda plod domišljije, so se oboževalci odločili, da se preselijo v novo resničnost, da bi ga doživeli. In “vrnili so se” s svojimi izkušnjami. Trend je dobil zagon, tako da danes na Redditu in TikToku najdete goro samooklicanih pričevanj shifterji so preživeli vsak po deset let v svoji želeni realnosti (DR na socialnih omrežjih = desired realities) ter se na koncu na žalost zbudijo v svoji dolgočasni realnosti. Seveda so tudi skromnejši, nekateri se odločijo za mini shift, nekaj krajšega in bližje domu. Čeprav bi lahko nekatere stvari pripisali kolektivni halucinaciji, nekatere radovednosti in nekatere možnosti, da morda ne vemo in razumemo vsega, ena stvar ostaja dejstvo.

Zanimanje za reality shifting dosega neverjetne ravni, kumulativni pregledi povezanih hashtagov presegajo 40 milijard.

Po eni strani sta prepričanje in želja po prehodu v drugo realnost pričakovana. Tanka je meja med življenjem v digitalni sferi, kot ga dejansko živimo, VR izkušnjami, ki so postale vse bolj pogoste, ko si kapitalizem melje roke nad našo obupno potrebo po begu iz realnosti in zagotavljanjem, da se prepričamo, da dejansko ne potrebujemo nobenega tehnološkega mostu za prehod v drugi svet. Sploh v času, ko se, sodeč po digitalnih omrežjih, mladi vedno bolj obračajo k duhovnosti, ker mnoge religije nimajo najbolj pozitivne predpone.

Ne morem reči, da jih ne razumem. Težko se je povezati z realnostjo, ki jo zaznamujejo generične službe od, če imate srečo, 9.00 do 17.00, plačevanje računov in kjer so vznemirljivi življenjski trenutki preizkušanje nove TikTok sladice, videoposnetek Hawka Tuaha, ki postaja viralen ter prihod Sex and the City serije Netflix. Navsezadnje je prvo vprašanje, ki “nakazuje pripravljenost na reality shifting”, “Ali se počutite, kot da ne spadate sem?” In lahko rečem, da ja. Ne počutim se, kot da spadam v svet, kjer je vse več možnosti, da bo naslednji ameriški predsednik spet Donald Trump, kjer že dve leti traja vojna v Evropi in kjer se mi na poročilih in družbenih omrežjih izmenjujejo fotografije bombardiranih mest in zapuščenih otrok v Palestini z isto dinamiko kot najnovejši skincare nasvet in potencialni konec Bennifer sage. Morda se na prvi pogled zdi kot kolektivna zabloda, vendar ni prav nič nenavadnega, da mladi iščejo beg pred zatiranostjo, ki jo prinaša realnost, še posebej, ko lahko globalno in kolektivno sodelujejo pri tem begu. Ni prvič v zgodovini, še več, gre le za neke vrste rebranding že znanih praks. Astralna in kvantna potovanja ter lucidno sanjanje, vsi s skupnim imenovalcem “bega od realnosti” in raziskovanje nečesa “višjega in boljšega”, so imela podobno izhodišče – ​​bila so odpor do trenutnega stanja sveta. In zato, če se vrnem k uvodu besedila, so takšni pojavi ogledalo družbe, v kateri živimo. In odsev, ki trenutno gleda nazaj na nas, mi sploh ni všeč.