10 stvari, ki jih (morda) niste vedeli o Paris Fashion Weeku

Današnji kultni pariški teden mode je bil zasnovan veliko prej, preden je zgodovina zapisala uradni datum v svoje knjige. Čeprav takrat nihče ni mogel predvideti, kako bo izgledal danes, je načrt za “novi svet” začel nastajati stoletje prej, zahvaljujoč iznajdljivosti, talentu in pogumu tistih, ki so premikali meje. Navdahnjeni z vrvežem, ki med tednom mode vlada v največji modni prestolnici, pa tudi z njegovim nespornim vplivom, smo odpihnili prah s strani zgodovine in poiskali zgodbe, ki so krojile pariški teden mode, a so do sedaj kar malo potonile v pozabo.

Charles Frederick Worth in začetki modnih revij

Dolgo preden je zaživel koncept modnih revij, kot jih poznamo danes, so se v pariških salonih sredi 19. stoletja začeli risati obrisi revolucije, za katere je bil v veliki meri zaslužen britanski oblikovalec Charles Frederick Worth ki ga mnogi modni zgodovinarji imenujejo “oče haute couturea”. V svojem pariškem ateljeju je zbiral elito, ki je želela biti vedno oblečena po zadnji modi, a poleg tega, da je bil odličen couturier, je imel Worth tudi precej prefinjen nos za marketing. Bil je prvi, ki je v rob svojih oblačil všil etikete z blagovnimi znamkami, a v načinu predstavljanja svojih dekadentnih kreacij se je skrival zametek ideje, na kateri bodo nekoč sloneli vsi tedni mode. Da bi svojim elegantnim strankam bolje pričaral vso lepoto in sijaj svojih oblek ter jim pokazal, kako so vse te čudovite silhuete videti v gibanju, je opustil prejšnje predstavitveno orodje, lutke, in jih nadomestil z živimi modeli. Med “revijo” jih je Worth poklical po številki, one pa bi se v tišini sprehodile pred ugledno publiko, ki je bila vredna občudovanja. Med temi prvimi modeli je bila tudi Marie Vernet Worth, Charlesova žena, ki je bila kasneje razglašena za prvo profesionalno manekenko. Tiste »modne parade« niso imele ne posebne osvetlitve, ne glasbene podlage, kaj šele ekstravagantne scenografije, kot jo imajo danes, a so bile že takrat prostor, kamor se je elita prihajala razkazovati in kramljati, pa tudi odlično marketinško orodje, s katerim so se novi trendi predstavili družbeni smetani.

Paul Poiret in prve dresscode zabave

Iznajdljivost Britanca, ki so mu sledili njegovi sodobniki, je spremenila modo v Parizu. Koncept »défilés de mode« se je začel vse bolj previdno oblikovati in ker je človeku kot družbenemu bitju verjetno »prirojeno«, da večnoo išče zabavo, se je v glavah pariških ustvarjalcev kaj kmalu skristalizirala povsem logična ideja o kodnem imenu – afterparty. Po uradnem delu programa so se začele v salonih in butikih zabave, ki so se sčasoma spremenile v grandiozne plesne večere. Vendar njihov namen ni bil le sprostitev gostov. Eden najbolj cenjenih francoskih oblikovalcev tistega časa Paul Poiret,bi vanje duhovito vnesel »kanček« marketinga in z njimi promoviral modele oblačil, za katere je mislil, da bodo postali uspešnice. Leta 1911 je povabil goste na dekadentno zabavo, ki jo je priredil v pariški vili. Zabavi je nadel ime “The Thousand and Second Night”, gostje pa so morali le spoštovati kodeks oblačenja, ki je narekoval, da so izbrali “perzijski” stajling. Vsakogar, čigar obleka ni spoštovala teme, bi Poiret poslal v omaro, da bi oblekel nekaj iz njegove najnovejše kolekcije, harem hlače ali obleko v obliki senčnika. Tako so gostje nevede postali »naključni« modeli na modni reviji, ki naj bi bila le zabava in Le Magnifique, kot so v Parizu klicali Poireta, je vsakemu gostu ob odhodu podaril svoj parfum »Nuit Persane«. Magnifique!

Kaj se dogaja na drugi strani oceana?

A čeprav se zgodovina tistih dni zdi danes kot pravljica, je dvajseta in trideseta leta zaznamovala splošna tesnoba, ki je vstopila v vse pore pariške mode, izvor te tesnobe pa je bil na drugi strani oceana. Francoski oblikovalci, ki so se zbali, da njihovih modelov in kreacij nebi kopirali na ameriških tleh, so strnili vrste in naredili svoje modne revije še bolj ekskluzivne. Skrbno so izbirali, kdo od novinarjev jih bo spremljal, fotografiranje je bilo strogo prepovedano, med občinstvom pa so lahko sedele le najbolj zveste stranke. In potem je zavladala druga svetovna vojna in prečkanje Atlantika za evidentiranje, kaj se »kuha« v pariških salonih, je postalo nemogoča misija.

Rojstvo newyorškega tedna mode

In to ravno v času svetovne vojne, leta 1943 se je modna publicistka  Eleanor Lambert odločila izkoristiti trenutek, da ne bi odvrnila pozornosti javnosti od francoske mode. medtem ko je okupirani Pariz živel povsem drugačno življenje, je odločna in pronicljiva Lambert organizirala v New Yorku“Press Week”, da bi urednikom in novinarjem pokazala, da to, kar počnejo ameriški ustvarjalci, le ni kopija pariškega dizajna. Novinarke, ki so do tedaj pisale o temah, kot sta gospodinjstvo in kuhinja, ker modnega novinarstva ni bilo, so dobile ekskluziven vpogled v kolekcije pol leta pred javnostjo. Navdušenje je bilo skoraj otipljivo. “Press Week” je bil absolutni hit, Lambertova pa si je utrdila laskavi naziv “botra mode”. Poleg tega, da je reflektorje svetovne pozornosti uspešno usmerila ameriško modno oblikovanje, ki ga je sedma sila, očarana Parizom, prezrla, temveč je tudi postavila temelje za prvi teden mode – New York Fashion Week.

Pariški haute couture

Leta 1945 so v Parizu začeli prirejati modne revije kolekcij haute couture, posebna merila, ki jih je morala izpolnjevati modna hiša za predstavitev couture kolekcij in ki veljajo še danes, pa je predpisoval Chambre Syndicale de la Haute Couture. Hiše so morale dvakrat letno, januarja in julija, predstaviti kolekcije vsaj 50 originalnih dizajnerskih oblačil, predpisano pa je tudi število zaposlenih v ateljeju ter število tehničnega osebja.

Bitka za Versailles

Po drugi svetovni vojni in uspehu »Press Weeka« se je Amerika očitno »osvobodila vpliva Pariza«, a prav na tem zgodovinskem antagonizmu in nikoli zaceljenih napetostih je bil Paris Fashion Week zasnovan.. Leta 1973 je bila z ustanovitvijo Fédération Française de la Couture prvič organizirana modna revija večih dizajnerjev, ki vsaj nekoliko spominja na koncept, ki ga imamo danes. Revija z ljubkim imenom »Bitka za Versailles« je potekala, kje drugje, kot v razkošni rezidenci francoskih kraljev, hrbtenica dogodka pa je bila prav »bitka«, v kateri je pet francoskih modnih oblikovalcev na dvoboj izzvalo pet ameriških oblikovalcev.

Spopad titanov

Marc Bohan za Christian Dior, Pierre Cardin, Hubert de Givenchy, Yves Saint Laurent in Emanuel Ungaro so se pomerili z Billom Blassom, Stephenom Burrowsom, Oscarjem de la Rento, Halstonom in Anne Klein, na presenečenje vseh pa je “zmago” odnesla Ameriška stran.

Zvezdniška klika

Modni dogodek je bil namenjen zbiranju sredstev za obnovo palače Versailles a je na koncu postal odločilni dogodek, ki je označil prelomnico v zgodovini mode. Za organizacijo sta bila zaslužna prekaljena »botra mode« Eleanor Lambert in kustos Gerald Van der Kemp, vse skupaj je v končni fazi stalo približno 60 milijonov dolarjev, na seznamu 700 gostov pa so bila imena kot npr. Andy Warhol, Liza Minnelli, Joséphine Baker, Grace Kelly in mnogi drugi. Ta 28. november v Versaillesu je morda pomenil boleče spoznanje, da moda ni rezervirana samo za Pariz, ampak tudi dan, ko se je začela pisati nova stran zgodovine. Uradno se je rodil pariški teden mode, a Pariz je spoznal, da mora poleg visoke mode pozornost nameniti tudi prêt-à-porterju.

Spektakel Thierryja Muglerja

Leta 1984 je ekscentrični Thierry Mugler postal prvi oblikovalec, ki je odprl modno revijo francoskemu občinstvu in se tako zapisal v zgodovino. Ob deseti obletnici nastanka je na pariškem stadionu Zénith uprizoril spektakularen šov, ki ga je obiskalo šest tisoč ljudi, pista pa je popolnoma prežela prostor in se prepletala s »tribuno«. Poleg tega, da je bila Muglerjeva predstava prva komercialna predstava v tem obsegu, je bila v njegovem slogu nekakšna sinergija gledališča in mode, s peščico čudovitih, a vedno absurdnih kreacij, obiskovalci pa so si jo zapomnili predvsem po zadnjem izhodu Pat Cleveland, ki se je spustila s stropa kot utelešenje božanskosti.

Yves Saint Laurent, moda in nogomet

Bilo je na stadionu leta 1998, ko je padel še en rekord. Samo uro pred finalom svetovnega prvenstva med Francijo in Brazilijo na Stade de France, je Yves Saint Laurent znova spomnil svet, da Francija ni le prestolnica nogometa, ampak tudi mode. Monumentalni modni show je trajal 15 minut, Yves Saint Laurent pa je kot simbol francoskega luksuza svetu pokazal kar 300 videzov. Kolekcijo, s katero je eden največjih stebrov francoske mode obeležil štiri desetletja modnega ustvarjanja, so razdelili na šest tem, ki prikazujejo vsa obdobja od leta 1958 do do takrat. 900 ljudi je delalo v zakulisju, 300 manekenk je paradiralo po pisti, predvajanje revije pa si je ogledalo 1,7 milijarde ljudi. Tisti dan je zmagala francoska nogometna reprezentanca, pariška moda pa je še enkrat dokazala, zakaj jo ima blišč svetovnih reflektorjev tako rad.

Video in fotografije: Getty Images