Filmi iz 70. in 80. let, na katere boste po "Dune: Two Part" gledali povsem drugače.
Vrnitev na začetek, na štartno pozicijo, je včasih edino pravilno in pametno. Točno to je storil Denis Villeneuve.
Tena Razumović ŽmaraFebruary 29, 2024
Vrnitev na začetek, na štartno pozicijo, je včasih edino pravilno in pametno. Točno to je storil Denis Villeneuve.
Tena Razumović ŽmaraFebruary 29, 2024
Za trenutek, za en dan, se je zgodilo nekaj skoraj nepredstavljivega. Film “Dune: Part Two” je 26. imel 27. februarja na IMDb oceno 9,4, s čimer je presegel “The Shawshank Redemption”, ki ima zdaj oceno 9,3 in velja za najboljši film vseh časov. Medtem je ocena “Dune: Part Two” padla na 9,1, tako da se je “The Shawshank Redemption” vrnil na že tako utrjen položaj. Bomo videli, ali se bo preobrat ponovil, ko bo “Dune: Part Two” prišel v kinematografe.
Podobno se je zgodilo leta 2017, ko je v kinematografe prišel “Blade Runner 2049” in za trenutek za 0,1 točke, presegel originalni prvi “Blade Runner”. A kmalu se je vse vrnilo na svoje mesto, tako da ju zdaj loči 0,1 točke, vendar v drugo smer. “Blade Runner 2049” se udobno nahaja takoj za “Blade Runner” na lestvici IMDb. In nekako se to zdi povsem v redu. To je povsem naravno.
Čeprav gre za primerjavo ocen, vendar po različnih parametrih, sem želela pokazati, kako malo je potrebno, da film razglasimo za “najboljšega na svetu”. Zdi se, da bo “Dune: Part Two” kot tak, razglašen na podlagi vseh možnih meril, ne glede na ocene IMDb in Rotten Tomatoes. Od kje zanimanje za nadaljevanje slavne franšize? Je to filmska mojstrovina? Koliko je Denis Villeneuve zaslužen za takšno zanimanje? Gre za odlično in zelo slavno, če ne najbolj slavno zasedbo? Gre za nostalgijo po 70-ih in 80-ih letih 20-ga stoletja? Koliko “Dune: Part Two” pravzaprav “dolguje” vsem svojim velikim ZF predhodnikom iz 70-ih in 80-ih let?
Z odlično režijo, scenarijem, kamero, montažo, igro, glasbo, kostumi … Kar ločuje to nadaljevanje od drugih filmov je, da je neverjetno zvesto knjigi Franka Herberta iz leta 1968. Do te mere, da je popravila dolgoletno napako v filmu Davida Lyncha, verjetno tisto, zaradi katere bo vsak ljubitelj knjige Lynchu zameril in bil hvaležen Villeneuvu. “Dune” iz leta 2021 je že pokazal, da zvesto sledi knjigi in da film veliko pozornosti posveča številnim detajlom, ki so v knjigi ključni, nadaljevanje pa je to potrdilo s prizorom Pavlovega govora Fremenom. V filmu iz leta 1984 je Lynch je “zafrknil” zelo pomemben del zgodbe, knjige in filma. Paulov lik govori v angleščini, medtem ko Villeneuvovo nadaljevanje govori v fremenskem jeziku. Točno tako, kot je opisano v knjigi. Čeprav gre za majhen, “piflarski” detajl, naredi veliko razliko v filmu, saj vpliva na Paulov lik in karakter, zaplet in celo osrednjo temo celotne zgodbe.
Ta pristop Denisa Villeneuva ni presenetljiv. Enako je naredil s filmom “Arrival”. Takšna posvečenost bistvenim detajlom knjige, avtorja Teda Chianga in njegove knjige “Story of Your Life”, tokrat naredi film drugačen od ostalih. Kajti Villeneuve verjame in se zanaša na namen pisca romana, po katerem tudi sam dela filmsko priredbo. Vsaki besedo romana seveda ni mogoče »prenesti« na filmsko platno, a dober režiser zna v literarnem delu prepoznati ključne trenutke, ki bodo na zaznamovali film in naredili razliko.
Čeprav “Blade Runner 2049” ni bil narejen po literarni predlogi, je Villeneuve naredil velik hommage izhodišču in glavni temi knjige “Do Androids Dream of Electric Sheep?” avtorja Philipa K. Dicka, po katerem je bil delno posnet “Blade Runner” iz leta 1982. Villeneuve je avtor, ki je zelo pozoren na podrobnosti in tako se je v filmu “Blade Runner 2049” posvetil trenutku sedanjosti. Ko so mu številni hollywoodski filmski kritiki očitali, da ženske like prikazuje kot drugotne, je odgovoril, da danes v resnici žal so, zato jih je tudi upodobil kot take. Kakor nam to ne »paše«, je imel prav. Predstavil je trenutno stanje, pa tudi verjetno prihodnost. Takšno pozornost do detajlov vidimo tudi v Kubrickovem filmu “A Clockwork Orange”, prav tako posnetem po slovitem romanu Anthonyja Burgessa.
Roman Franka Herberta je močno vplival na številne klasike znanstvene fantastike 70-ih in 80-ih let; na filme Vojne zvezd tistega obdobja (“Star Wars”, “Star Wars: Episode IV – A New Hope”, “Star Wars: Episode V – The Empire Strikes Back”), na celoten vizualni vtis in atmosfero filmoa “2001: A Space Odyssey” ter slog filma “Mad Max” in celo do filmov, kot je “Alien”. Verjetno niste vedeli, da je bil Alien Xenomorph ustvarjen na podlagi dizajna gradu Harkonnen, ki ga je Giger naredil za film “Dune”. Podolgovata lobanja, glava Xenomorpha, je skoraj enaka tisti, ki krasi vrh te arhitekturne strukture. Zdi se, da številne povezave niso naključje.
Vsem tem odličnim znanstvenofantastičnim filmom, današnjim, pa tudi tistim kultnim iz 70-ih in 80-ih let, je skupna ta natančna pozornost do podrobnosti (hudič je v podrobnostih!). Čeprav sem nekatere že omenila, se spomnimo tudi na druge. “Close Encounters of the Third Kind” Film Stevena Spielberga “Rollerball” Normana Jewisona, ki ga je posnel po kratki zgodbi “Roller Ball Murder” Williama Harrisona (ki je napisal tudi scenarij za film) in film “Alien 2” sta uvod v razvoj ZF filmov v 80-ih, ko je dominirala bolj akcijska stran ZF zgodbe. Tako v 80. letih nadaljujemo žanr z ZF filmi z izrazitim akcijskim značajem: “Blade Runner”, “Terminator”, “Predator”, “RoboCop”, “Mad Max 2”, “The Running Man”, bi vključiti celo film “Flash Gordon”. 80-ta leta so bila izjemno mačistična, za razliko od 70-ih let. Točno ta trend izrazite akcije je potrdil (ali pa mu podlegel, še vedno nisem prepričana, kaj od tega) film “Dune” iz leta 1984.
Zanimiv in izjemno inteligenten je celoten krog, ki ga je Villeneuve naredil s “Dune: Part Two”; vrnil se je k izvoru oziroma originalu, popravil stare, davne napake in s tem posnel super film. Morda je zato “Dune: Part Two” najboljši film desetletja.